Gorenjci v Belgiji

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / četrtek, 28. april 2011 / 06:00

V kriznih časih naše vlade so trije Gorenjci in ena Gorenjka šli v Belgijo pogledat, kako se živi v državi, ki vlade sploh nima. Po štirih dneh nabiranja vtisov in občutkov so dejali, da bi Slovenija z lahkoto podrla njihov svetovni rekord, ki so ga prevzeli Iračanom in zdaj znaša že več kot tristo dni brez vladanja.

Neslano šalo na stran. Neža Lužan, Aleš Lužan, Miha Kramar in Tomaž Dolenc so se sredi aprila odpravili v eno izmed kolesarskih mek na svetu – v Flandrijo, belgijsko pokrajino, ki živi (dobesedno) za kolesarstvo in kolesarjenje. Njihov cilj je bil udeležiti se kolesarskega maratona, ki poteka po tej pokrajini in po cestah, po kateri tekmujejo tudi najboljši svetovni kolesarji na dirki Po Flandriji, ki je prav gotovo največji športni flandrijski praznik. Po vrnitvi štirih Glasovih kolesarjev, katerim je na pot pomagalo tudi podjetje Valy, d. o. o., iz Kokrice, Aleš Lužan iz Besnice ni mogel krotiti svojih vtisov.

Na startu je bilo skoraj dvajset tisoč rekreativcev. Od tega jih je štiri tisoč šlo na 260 km, devet tisoč na 140 km, drugi pa na 75 km oz na MTB ture. In sicer smo se trije prijavili na 140 km, Neža pa na 75 km. Na start smo prispeli malo po 8. uri in smo se lahko takoj odpravili na progo, saj smo že dan prej dvignili štartne številke s čipi. Moram reči, da so bili vsi kolesarji zelo sproščeni, nobenega prerivanja, nobene živčnosti, skratka umirjena vožnja po kolesarskih stezah (steza je široka za en avto) in po cestah, kjer je zelo malo prometa. Moram napisati, da vožnja ni bila zaprtega tipa. Nasproti ali vštric so vozili tudi avtomobili. Kmalu po startu smo naleteli na prve kocke. Kocke so velikosti 20 x 15 cm in vsaka je ročno izklesana in položena. Voziti po kockah je muka. Vsaka stvar, ki ni dobro pritrjena na kolesu ali varno spravljena v žepu, ti po nekaj metrih odpade. Zavirati na kockah ne pride v poštev, kajti hitrost je okrog 25 km/h (tako smo vozili mi, Slovenci) in res ne moreš kontrolirano zavirati, ker tako trese in je bolje kolo spustiti, da se samo ustavi. Tako smo na prvih kockah takoj izgubili tri bidone. Na naslednjih pa še enega. Do konca sem imel samo jaz oba bidona (ni ga čez nosilce camelbak in tacx). Ko smo vozili v svojem tempu po kockah med 20 in 25 kilometrov na uro, so mimo nas Belgijci kar švigali, po mojih občutkih so vozili okrog 40 km/h. Poizkušali smo vse, da bi bili konkurenčni Belgijcem, ampak nam ni uspevalo. Poizkušali smo ga tiščati čez kocke, kar se da, »aufzicat«, držati balanco na pet načinov, pa ni pomagalo. Šele po koncu dirke smo izvedeli, v čem je skrivnost. Pnevmatike imajo napolnjene spredaj 4,5, zadaj pa 5 barov največ. Bilo je 13 klancev, od tega tri četrtine tlakovanih. Po moji oceni je bilo vsega skupaj 15 km kock. Kocke smo prevozili gor, dol in v ravnini. Drugače pa ni boljšega kot voziti po znamenitih klancih, kakršni so Paterberg, Koppenberg, Bosberg, Muur – Kapelmuur in drugi odseki kock. Že v soboto je bilo lepo število navijačev ob progi in nas spodbujalo. Ne predstavljam si, da bi deževalo in da bi morali voziti po kockah. Profesionalni kolesarji, ki vozijo po teh kockah, so za moje pojme premalo plačani. Prevozili smo 1600 višinskih metrov. Organizacija maratona je bila res na vrhuncu. Veliko je bilo redarjev, policistov, ki so usmerjali promet. Na koncu si recimo za vrnjen čip dobil povrnjen denar ali pa si namesto petih evrov vzel majico ali pa kar en paket energijskih ploščic in praška za pijačo. Na koncu smo dobili tudi medaljo, diplomo in majico s kratkimi rokavi. V ciljnem prostoru je bil tudi prostor za pranje koles ter prostor za masažo. Na okrepčevalnih postajah si dobil vaflje, pijačo, banane, pomaranče, red bull ... Najbolj nas je navdušil predvsem odnos drugih udeležencev v prometu do kolesarjev. Kot so nam povedali domačini, so kolesarji najpomembnejši v prometu. Odličen primer je bil, ko smo vozili po kolesarski stezi in je iz stranske ceste pripeljal avto. Ker nas je prepozno videl, je že zapeljal na kolesarsko stezo. Ko pa nas je opazil, je takoj zapeljal vzvratno. Prav tako se odnos odraža tudi v sami infrastrukturi cest. Ni ceste, na kateri ne bi bilo kolesarske steze ali vsaj s črto označeno, da je za kolesarje. V mestu Kortrijk je recimo v centru mesta pred vsakim semaforjem najprej prostor za kolesarje (v dolžini dveh metrov), šele nato za avtomobile. Prav tako lahko kupiš kolesarski zemljevid. Vsaka vas ima svojo številko. Zraven zemljevida dobiš tudi listek, na katerega prepišeš z zemljevida številke krajev, katere bi si rad ogledal. Pospraviš zemljevid, listek pa obesiš okrog krmila in greš lepo kolesarit. Prav na isti način sedaj povezujejo kraje s pešpotmi …

Naslednji dan so po isti trasi drveli profesionalci. Neža, Aleš, Miha in Tomaž so si tako v živo ogledali enega največjih kolesarskih spektaklov in si obljubili, da naslednje leto »pade« Pariz Roubaix.