Strmolska Vilma (14)

Majdičevi niso imeli centralne kurjave tako kot na Strmolu. Šofer je moral nositi drva in premog, Vilma pa je kurila peči. V Celju je bil kamin v dnevni sobi, grel je tri prostore; odprli so vrata v jedilnico in spalnico. V hudem mrazu so prižgali še kako električno peč. Vilma je stanovala v podstrešni sobici, ki je bila pozimi naravnost ledena. Zato je takrat spala pri gospodični Lončarjevi, ki je imela »zakurjeno« sobo z dvema posteljama. Tudi šolska soba je bila ogrevana. V Celju so imeli samo eno majhno kopalnico, v kateri je Vilma še kurila peč. V Radgoni pa sta bili dve veliki in lepi kopalnici.

Vilma pripoveduje, da je gospa Ruša prav tako v Celju preverjala, če je na omarah pobrisan prah; na kredenco ali kako drugo omaro je vrgla vžigalico ali »čik«. Oba s knjazom sta namreč kadila. Kuharica je imela v malem prstu vse njene »zvijače«. Vilma pravi zase, da je bila takrat še »neumna«, potem pa so jo uslužbenke »izučile«. Kuharice so se pri njih pogosto menjavale. V Vilminem času je bila tam kuharica Tilka, ki je izvrstno kuhala. V primerjavi s strmolsko Mari, tudi odlično kuharico, so bile Tilkine porcije obilnejše. Obe sta kuhali posebej za služinčad in posebej za gospodo. A Tilka je bolj »gledala« na personal, zato jim je marsikaj pripravila in skrila, da ne bi ugledali, kako dobro jedo. Nekoč je spekla slastno čokoladno potico, ki je bila bolj podobna kakim rezinam. Rekla je: »Kar tu jo bom skrila, po kuhinji ne bo nihče gledal.« Vilma se smeje spominja, kako je kuharica pekač s potico porinila kar pod kredenco.

Majdičevi so počitnice preživljali na morju v Crikvenici. Vilma pa je hodila na dopust k sestrični Hildi v Rogaško Slatino. Kakšen dan je šla domov, rada pa je obiskovala tudi svoje tete, pri katerih je preživela svoja najnežnejša otroška leta. Z veseljem se spominja enega izmed takih obiskov, ko je svoje domače obiskala med vojno. Takrat je bila že na Strmolu in nekega dne ji je gospa Ksenija rekla: »Vilmica, a greste malo domov pogledat, dr. Haus gre v Celje?!« In res so jo vzeli s sabo; šofer je bil »fletn človk«. V Kamniku ji je priskrbel »prepustnico«. V Motniku so jih ustavili Nemci, tam je bil po njihovo Banditengebiet (področje banditov), zato Vilme niso hoteli spustiti naprej. V tistem pa je prišel mimo »birgemajstr« (župan). Vilma ga gleda in kar naenkrat zavpije: »Ja, stric!« On pa pride, jo prime, objame in »zasuče okol, okušuje« … Imela je res srečo, takoj so jo spustili naprej. Motniški župan Hudamal je »rasel gor« z njenim očetom; mama ga je pustila pri Vilmini stari mami v Lučici. Kasneje mu je Vilmin oče prodal celo kmetijo. Gospod Hudamal je bil avstro-ogrski oficir.

Vilma je takrat najprej obiskala svojo teto pri Škrabarju, potem pa je šla peš h Kotniku, k očetu in mačehi. Tačas je šofer odpeljal dr. Hausa v Celje, teta pa je spekla »štrudelj«. Šofer se je dobro podprl in odpeljal Vilmo nazaj na Strmol.