Lučinska knjiga

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. april 2011 / 06:00

V zadnjem času je na gorenjskem jugu in v njegovi soseščini izšlo več vrhunskih domoznanskih knjig: Ledinska kronika (spisal Janez Jelenec, uredila dr. Marija Stanonik, 2009), Knjiga hiš na Žirovskem (Petra Leben-Seljak in Alojz Demšar, 2010); najnovejša je Kraji in ljudje pod Poreznom (2011), delo cerkljanske zgodovinarke in muzealke Ane Štucin. V to navezo sodi tudi Življenje na Lučinskem skozi stoletja, kapitalno delo, ki ga je napisal Tone Košir. Knjiga je razprodana, a kmalu izide v drugi izdaji, ki ne bo le ponatis, bo dopolnjena izdaja. Avtor je domačin, po materi iz Dolgih Njiv v lučinski fari, po očetovem rodu iz bližnjega Suhega Dola; temu je že pred leti posvetil knjigo Suhi Dol in Suhodovci (2004, 2005). Po svojem osnovnem poklicu je zdravnik, z magisterijem iz javnega zdravstva; temu je kot funkcionar posvetil sklepni del svoje poklicne poti, v Demosovi vladi 1990 je bil namestnik ministrice za zdravstveno in socialno varstvo. Napisal je vrsto z zdravstvom povezanih knjig (Petdeset let Zdravstvenega doma Škofja Loka, 2002; Babištvo na Loškem, 2003; Rdeči križ, 2005), v zadnjih letih se je ves posvetil domoznanstvu, v ta niz sodi tudi knjiga Korenine našega drevesa (2007).

Koširjeva lučinska knjiga je iz dveh glavnih delov; v prvem (na straneh 21-140) obdela vrsto poglavij, ki so skupna celotni lučinski fari oziroma krajevni skupnosti, pri čemer še posebno pozornost nameni farni cerkvi sv. Vida, lučinski šoli in znamenitim Lučinčanom; v drugem (Domačije na Lučinskem, 141-416) pa še vse domačije, razvrščene po naseljih Lučine, Brebovnica, Dolge Njive, Prilesje, Suhi Dol in Goli Vrh, Zadobje. Na začetku so uvodne besede avtorja, Petra Dolinarja in Ivanke Oblak; sledi jim seznam kratic, krajšav, obrazložitev manj znanih besed in starih mer – kar vse bralcu pomaga. Na koncu so dodatki, ki jih zahteva vsako strokovno oziroma ambiciozno delo: seznam virov in literature, povzetek v angleščini in poimenski seznam v knjigi imenovanih oseb. V slednjem je tudi skrivnost dobre prodaje dobrih domoznanskih knjig – kar se ljudje v njih prepoznajo, bodisi sebe osebno ali svoje prednike, sosede, rojake. Pogoj, da dobra domoznanska knjiga sploh lahko nastane, pa je, da zadevni kraj premore človeka, ki je tega dela zmožen in je po možnosti domačin ali rojak, saj lahko le kot tak svoj kraj res dobro pozna. In Tone Košir je zagotovo tak.

Avtor v predgovoru prizna, da bi se kljub monumentalnemu zajemu knjige našlo še kaj, česar sam ni obdelal. »Obsežno in ne najmanj zahtevno poglavje o navadah in običajih, zdravju in boleznih ter o kulturnih prireditvah na Lučinskem, kjer so že pred drugo svetovno vojno v Kovačovem kozolcu odigrali tudi nekaj iger, puščam nedotaknjeno. Za vzpodbudo drugim raziskovalcem. Bo pa treba pohiteti, saj je ljudi, ki o tem kaj vedo, iz leta v leto manj.« Tako spodbuja k nadaljevanju svojega dela, hkrati pa v knjigi večkrat poudari temeljni vir, na katerega se opira in ga je spisal njegov domoznanski predhodnik Anton Dolinar, ki je bil kar 31 let (1879-1910) lučinski župnik. V tem času je zgradil novo cerkev, leta 1915 pa je v duhovniškem domu v Kandiji pri Novem mestu, kamor se je iz Lučin umaknil zaradi »pregorelosti«, spisal Kratko zgodovino župnije sv. Vida v Lučinah na Gorenjskem, ohranjeno v rokopisu. Koširjeva knjiga je tako tudi spomenik Antonu Dolinarju, enemu od tistih nadvse dragocenih ljudi, ki v svojem zavzetem delu za neko stvar »pregorijo«.

Koširjeva knjiga ni pomembna le za Lučine in Lučinčane, veliko je v njej dognanj in razlag, ki imajo širšo ali splošno veljavo. Ponekod pride do izraza tudi avtorjeva zdravniška občutljivost. Piše, denimo, kako so v starih časih hiteli s krstom novorojencev, ker so ti pogosto umirali že kmalu po porodu. Lučinčani so morali, dokler niso dobili svoje fare, novorojence nositi h krstu v Poljane, peš, tudi v najhujšem mrazu, snežnem metežu, neurjih – in pogosto so otroci ravno zaradi tega zboleli in umrli. Podobno seveda velja za vse kraje, ki so bolj oddaljeni od farnih cerkva. Predvsem pa je v knjigi polno lučinskih posebnosti, kakršna je tudi najbolj pogosti in lučinsko izvorni priimek. »Priimek Oblak so dosledno (in ga še!) naglaševali na 'a' in pravi Lučinčan ni nikoli mogel zastopiti, da je v Loki postal Oblak z naglašenim 'o' …« Veliko je še takega, nadvse zanimivega. Berite, priporočam.