Šepetalnica za veter (44)

7. poglavje

Ona je tista, ki ga lahko za vedno prežene, je Vasilij pomislil ob Katarininem smehu. Ona je z enim zamahom utišala zoprnega starca, s katerim se je Varja zaman spopadala z vreščanjem, kot da bi z mušicami streljala na slona. Kar naj si zdaj grize ustnice, kar naj zavida Katarini njeno prisebnost, ko jima med nadaljevanjem vožnje natrese podatkov o gorah, mimo katerih se vozijo, Sergeja podraži z bajko o gorskih velikanih in mlado dekle radovedno sprašuje o njenem delu. Njeno zanimanje za modno oblikovanje je Vasilija osupnilo, še tega se manjka, da ženski postaneta prijateljici, kako samo brezskrbno klepetata o najnovejših modnih smernicah. Saj kar ne more verjeti, da mlada profesorica rusistike pred mladostjo ne kaže nobene zadrege. Leta so lahko tudi premoč, iz njenih besed diha razumevanje življenja, v sebi vendar nosi tisto, kar je pri Varji tolikokrat pogrešal. A stran s temi nagajivimi mislimi. S Katarino ga vendar povezujejo sorodstvene vezi, za vraga, nekaj mora biti na tem, zagotovo ji ni tuja tudi dedova zgodba iz teh krajev, kot ji je domače še marsikaj od tega, s čimer ima on prvič opravka. Nenavadna ženska, tale Katarina, je zašepetal sam pri sebi, zdaj je zapeljala avto proti gostišču, odkrito vabi naslednjega dne na skupni izlet. Zakaj pa ne, v troje je lepše, se posmehne Vasilij, čeprav se mu zazdi, da bo pri vsem skupaj odveč njegovo dekle, ki se namrdne nad brlogom, ko vstopita v sobo, predstavljala si je, da bo poskrbel vsaj za nekaj več udobja, v mislih je imela hotel z vsemi ugodnostmi, ker po takem potovanju bi se ji masaža res prilegla. Vasilij si ne more kaj, da ne zmaje z glavo, za božjo voljo, saj so njegove roke tudi dobre, a ko seže po njej, se ga punca naveličano otrese. Saj ni imel tega v mislih, ne, prav nič ga ne mika njena koža, mogoče potrebuje čas, da se znova privadi njenega vonja, a predvsem potrebuje smeh, vsaj nekaj veselja v tem zajebanem življenju, ali mala res ne sprevidi, da je z njim treba ravnati drugače. Naj ne izigrava ruske princeske, ji oponese, ko se spravita k večerji in jima gostilničar na široko opisuje dobrote domače kuhinje. Stari Rajnik je poskušal skriti presenečenje nad Vasilijevo obiskovalko, prikrival ga je z gostoljubnostjo ponudbe, kozarčkom za dobrodošlico, odkritosrčnim poizvedovanjem o mladenkinih željah, začinil govorjenje še s šalo na račun prebivalcev, da se je Vasilij glasno zakrohotal. Gost je gost, treba je poskrbeti za njegovo počutje, je kimal starec, pa ne zaradi denarja, on prisega na prastare zakone gostoljubja, čeprav bi najraje sam obsedel s tem zmešanim Rusom, ki mu je prirasel k srcu. Pa bolj zaradi tega, ker je zaslutil, da sta njuni zgodbi povezani, videc v njem ni zaman oznanjal dogodkov. Toda ni si dajal opraviti s prihodnostjo, brskal je po preteklosti, našel je svetilnike, ki so zdaj metali luč tudi na prinašanje krožnikov, opozorila kuharju, ki se je obotavljal ob štedilniku in počasnem odpiranju steklenice.

"Dovolj sem star, da vem, zakaj se nobena stvar ne zgodi po naključju. Mi se nismo srečali brez razloga. Dober tek vama želim," je navrgel gostoma in se umaknil za točilni pult. Čuden tič, je s polnimi usti komentirala Varja, ampak hrana je res izvrstna, naj pozabi Vasilij na njeno slabo voljo, saj je tudi ona na njegovo, naj raje prisluhne novicam iz moskovskega življenja, najdejo se tudi taki, ki ga pogrešajo. Predvsem pa ga je ona, pa karkoli je že na stvari. (se nadaljuje)