Sandrin, kje je že to?

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 25. april 2011 / 06:00

V soboto je Gledališka skupina Gimnazije Kranj v Prešernovem gledališču premierno uprizorila dramo Sandrin, ki jo je napisal Ajdin Huzejrović.

Ne, ni prav pogosto, da si na odru osrednjega gorenjskega gledališča lahko ogledamo predstavo, ki so jo pripravili srednješolci, še manj, da gre za krstno uprizoritev enega izmed njih, tokrat dijaka tretjega letnika kranjske gimnazije. Izjeme potrjujejo pravilo. Po lanski uspešni uprizoritvi Ionescove Plešaste pevke se je gledališka skupina Gimnazije Kranj tokrat v novo sestavljeni zasedbi predstavila z dramo Sandrin, ki jo je napisal dijak Ajdin Huzejrović, režirala pa mentorica, profesorica Barbara Logar.

Glavni lik v drami, mladenič Erik (igra ga avtor besedila Ajdin Huzejrović), gledalce popelje v kraj Sandrin, ki še najbolj spominja na nekakšen sanatorij, v katerem so daleč od resničnega sveta ujeti v čas zaprti ljudje, ki sanjajo o nečem, kar jim »zunaj« ni uspelo narediti. V tej, lahko bi rekli, umobolnici namreč vsi pacienti, bržkone pa kar njeni trajni in neskončni stanovalci, še vedno sledijo svojim sanjam, ki so neuresničljive. Ti ljudje želijo diplomirati, biti top modeli, plesalke ali pa vrhunski violinisti, igralci glavnih vlog, mogoče »zgolj« biti ljubljeni, saj ko prideš enkrat v Sandrin, ti ne preostane drugega, kot da se boriš za svoje sanje. A brez napredka. Prebivalci sanatorija nikoli ne dosanjajo, ampak ostajajo ujeti sami vase, prepuščeni so času in živijo (mar živijo?) v brezizhodnosti.

Like iz Sandrina zgledno interpretira prava četica gimnazijcev: Eva Kryštufek, Urška Ušeničnik, Jan Košiček, Bela Horvat, Janez Sagadin, Maja Tomšič, Karin Piškur, Neža Rozman, Petra Gregorc, Anže Šlibar, Neja Šušteršič in Aleks Peternel. Kaj zgledno, dijaki se več kot odlično vživljajo v posamezne like. S strani režiserke Logarjeve dobro usmerjeni znajo iskreno pokazati čustva, kričijo, jokajo, se sprenevedajo, pozirajo …, njihova glasovna artikulacija je jasna in razumljiva, gib presega amatersko raven. Režija izpolnjuje dialoško moč teksta, oba pa dopolnjuje sicer minimalistična, a konkretna scenografija prof. Mojce Kranjc Zevnik. Vsekakor ne gre prezreti, da so predstavo odigrali »samo« dijaki. Spodbudno.