Mi smo en tak srečen zbor

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 22. april 2011 / 06:00

... je ob velikem uspehu Ženskega pevskega zbora Grudnove Šmikle na 12. mednarodnem zborovskem tekmovanju v Talinu izjavila ena izmed pevk. "Sploh ne tekmujemo, me pojemo, ker to rade počnemo," pojasnjuje zborovodkinja Marjeta Naglič.

Ja. Gre za zborovsko zasedbo punc, ki se med seboj dobro razumejo, se imajo temu primerno vedno fino, svojo različnost pa združujejo v eni stvari, kjer ni razlik; vse ljubijo petje in glasbo. Pred odhodom v Talin sem zborovodkinji naročil, naj si zapomni, kako bodo organizatorji izgovarjali ime zbora, prepričan, da se bo to dogajalo tudi na podelitvah nagrad. »Res je, tako Estonci kot člani žirije so imeli kar veliko priložnosti za izgovarjanje imena našega zbora in moram reči, da jim je šlo odlično od rok,« je nasmejana povedla Marjeta Naglič. Z razlogom. Na tekmovanju, na katerem je prepevalo tisoč petsto pevk in pevcev iz petintridesetih zborov iz trinajstih držav, so Grudnove Šmikle zmagale v kategoriji sodobne glasbe, bile druge med ženskimi zbori in izmed vseh zborov prejele najvišjo oceno strokovne žirije. Seveda so nastopile tudi v zaključnem grand prixu, kot eden najboljših šestih zborov tekmovanja.

S čim so Šmikle kot eden od zborov, ki so izstopali na tekmovanju, dodatno prepričale strokovno žirijo in jim ponudile jagodo na smetani? »Mislim, da smo bile prepričljive predvsem s programom in našo vživetostjo v petje, v posamezno skladbo. Mislim, da je prav to naš največji adut. Vsakemu zboru in tudi nam se recimo lahko zgodi intonančen kiks, kakšna druga tehnična napaka, ampak me vselej prepričamo z našim odnosom do skladbe. Šmikle verjamemo v vsebino pesmi in glasbe, ki jo pojemo, znamo se vanjo vživeti in na ta način skladbo podati tudi poslušalstvu,« je povedala Marjeta Naglič in dodala, da avditorij običajno navdušujejo prav radoživost, mladostnost, razigranost, ki jo imajo punce v sebi, od prve do zadnje, pa naj bodo pri dvajsetih ali štiridesetih.

Šmikle znajo pokazati svoj značaj in v Talinu v njihovih izvedbah je bilo vselej čutiti močna čustva. »Res ne vem, kaj se dogaja z ljudmi, vse preveč so mlačni, čustvo skrivajo v sebi. Šmikle smo drugačne in tudi navzven delujemo tako, kot se tisti trenutek počutimo. Včasih na vajah ne naredimo prav nič, spet drugič pa se kar bliska od dobrega petja …« Njihov uspeh v Talinu je še toliko večji, ker so nastopali med zbori, ki prihajajo iz različnih umetniških fakultet in glasbenih akademij, iz držav, kjer je zborovska vzgoja postavljena na zelo finih temeljih in se zbori, kot je naš, ukvarjajo samo s pevskim programom. »Mi smo morale odpreti sto vrat, prepevati na takih in drugačnih dogodkih, da smo zbrale sredstva za našo pot v Talin.« Kot je povedala Nagličeva, je zelo hvaležna vodstvu in sodelavcem v OŠ Železniki, kjer je zaposlena kot učiteljica glasbe, za vso podporo in razumevanje, zahvala pa gre tudi vsem njihovim pokroviteljem, ki so jim omogočili nastope v Talinu. »Veseli me, da so še posamezniki in podjetja, ki vidijo smisel v vlaganju v kulturo.«

Na tekmovanje so tako odšle brez kakršnega koli bremena uspeha. Šmikle so namreč take vrste zbor, ki se ne obremenjuje s tem, kaj bo dosegel, ampak s tem, da bodo dale vse od sebe. »Me se zanimamo za muziko, ne za mesto, ki bi ga »morale« doseči. Zato pred nastopi nismo čutile nikakršnega pritiska rezultata,« razmišlja Nagličeva in dodaja, da ji je bilo vseeno v velik ponos, ko so ob prejemanju nagrade člani žirije stiskali roko in predvsem njej hvalili njihov nastop z besedami »well done« (dobro opravljeno).

Grudnove Šmikle so si prislužile tudi nekaj čez dva tisoč evrov nagrad, denar pa bodo vložile v njihove naslednje projekte. Letos bi rade izdale dvojno zgoščenko s slovenskim ljudskim in sakralnim programom. Nekaj pesmi so že posnele, nekaj jih bodo na jesenskih serenadah, v okviru katerih bodo septembra imele pet koncertov. Poleti so dobile povabilo moškega pevskega zbora iz Ogleja, trije nastopi pa jih čakajo tudi še v maju, na pevski reviji, pa v Škofji Loki v okviru 500-letnice potresa in potem še skupaj z moškim zborom Vinko Vodopivec. Jim je zmaga stopila v glavo? »Nimam občutka. Če ti je muzika pomembnejša od nagrad, potem s tem nimaš problema. Ko začneš delati nov program, je tu tudi nova zgodba. Mogoče je le naša odgovornost odslej še toliko večja, ker zdaj poslušalci od nas pričakujejo še toliko več. »Bo Johanson, član žirije, nas ja vprašal, What do you like more, apple or banana? (Kaj imate raje, jabolko ali banano). Navdušen je bil, ko smo mu rekle, da je naš najljubši sadež »Šmikle«.«