Ljudem je treba pomagati

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / četrtek, 21. april 2011 / 06:00

Če se pogovarjate o športni rekreaciji, potem težko najdete boljšega sogovornika, kot je Dušan Prezelj.

V preteklosti je bil odličen atlet, slovenski rekorder v skoku v višino z 215 cm, troskoku, večkratni slovenski prvak, jugoslovanski rekorder v peteroboju in prvak v deseteroboju. Trener, funkcionar, predsednik AK Kranj, član IO OKS, UO AZS, prej dva mandata član sveta Fundacije za šport. Večkratni veteranski svetovni in evropski prvak v skoku v višino. Letos je v Belgiji zopet postal najboljši v Evropi v svoji kategoriji. Skupaj je osvojil dvanajst medalj na svetovnih in evropskih prvenstvih, in to sedem zlatih, štiri srebrne in eno bronasto. Kadar je tekmoval, je osvojil medaljo.

Ste si kot vrhunski tekmovalec predstavljali, da boste nekoč najboljši veteran na svetu?

»Ne, veteranska atletika je bila takrat na začetku. Spomnim se, da se je leta 1977 po evropskem pokalu v Göteborgu kot še aktiven atlet Ivan Ivančič udeležil evropskega veteranskega prvenstva in zmagal z več kot 20 metri v suvanju krogle. Sedaj se evropskih in svetovnih prvenstev udeleži od pet do šest tisoč tekmovalcev. Na tekmovanju, ki sem se ga udeležil, jih je največ tekmovalo v Mijazakiju na Japonskem: dvanajst tisoč. Na evropskem dvoranskem prvenstvu letos v Gentu je bilo 1700 tekmovalcev iz vseh evropskih držav, od tega 21 Slovencev, in smo osvojili osem medalj.«

Vrhunski tekmovalci se malokrat odločajo za športno rekreacijo, kaj šele za tekmovanja. Zakaj?

»Mislim, da se vrhunski tekmovalci malo odločajo za nastope na veteranskih prvenstvih predvsem zato, ker imajo zdravstvene težave, nekateri nimajo denarja, saj si moramo vse plačati sami, pa vendar se spomnim, da so v skoku v višino tekmovali svetovni rekorderji, olimpijski prvaki in evropski prvaki. Tako sem imel priložnost tekmovati z olimpijskim prvakom iz leta 1972 Jurijem Tarmakom, evropskim prvakom iz leta 1974 Teringom, Stonesom in še bi lahko našteval. Posebna čast mi je bila, se srečati z legendarnim Valerijem Brumlom.«

V čem je čar veteranskih tekmovanj?

»Da se preizkusiš, koliko zmoreš.«

V čem je sploh čar športne rekreacije?

»Športna rekreacija ali šport za vse oziroma šport za vsako življenjsko obdobje dobiva vse večjo veljavo. S tem ne mislim na tekmovanja na evropskih in svetovnih prvenstvih, temveč trening za dobro počutje. Mislim, da so ljudje predvsem v razvitem svetu to že spoznali, pa tudi pri nas se vedno več ljudi ukvarja s športom.«

Je po vašem mnenju za človeka nujna športna rekreacija?

»Da, nujna, zaradi zdravja. Danes je vse bolj potrebna in pomembna t. i. zdravstvena rekreacija. Marsikdo ima težave s krvnim tlakom, ožiljem, skeletom in zato je ciljna rekreacija alternativa.«

Ste kdaj koga prepričevali, da je življenje v športnih copatih boljše kot pa sedenje, ležanje na kavču pred televizijo?

»Ne, se ne spomnim. Nočem biti nasilen in nekoga prepričevati, če tega sam ne čuti. Sem pa spoznal, da je treba ljudi povabiti in jim pomagati, da se vključijo v skupine, kjer jim nekdo pomaga, da se s športom ukvarjajo zdravi in pravilno.«

Je res, da je poglavitni problem ne ukvarjanja z rekreacijo pomanjkanje časa, volje ali gre zgolj za slabo organiziranost prostega časa?

»Vsega po malo. Predvsem potrebuješ na začetku veliko volje in spodbude. Kasneje ko so uspehi in z lahkoto pretečeš nekaj kilometrov, te šport pritegne in postane tvoj užitek. Mislim pa, da si lahko še tako zaposlen poslovnež ali zaposlena mama privošči trikrat na teden po eno uro športa. Kasneje vsakdo ugotovi, da gre vse lažje, saj imamo kondicijo za dnevne napore.«

Kako motivirati za rekreacijo človeka, ki dela osem ur za strojem ali kako drugo težko fizično delo? Ali obstaja za takega človeka kakšna druga športna rekreacija?

»Ravno tako kot tisti, ki ves dan presedijo, tudi tisti, ki delajo težko fizično delo, potrebujejo športno rekreacijo. Morajo nadomestiti manko. Rekreacija ne pomeni samo teka ali dviganja uteži, temveč tudi gimnastiko, dihalne vaje, vaje za krepitev celega organizma.«

Kako je v Sloveniji z rekreacijo? Ima Gorenjska kako prednost; ali je na Gorenjskem rekreacija bolj priljubljena kot pa drugje?

»Mislim, da gre na bolje. Vse te aktivnosti, ki jih ima Olimpijski komite Slovenije: Migajte z nami, in občine, ki financirajo vse več programov za rekreacijo, je prispevalo, da smo že med narodi, ki so športno aktivni. Nacionalni program športa 2010 do 2020 pa športni rekreaciji namenja še večjo pozornost in materialno podlago. Na Gorenjskem smo po moji oceni nadpovprečno športno aktivni, in to je dobro. Je pa to posledica športne aktivnosti Gorenjcev že iz nekdanje države, saj je bil Kranj najbolj športno mesto.«

Kakšno je vaše mnenje o športu in denarju, ki ga je, kot kaže, vse manj?

»V slovenskem športu je premalo denarja, saj je javnih sredstev za šport v Sloveniji manj, kot je povprečje v državah EU; po Nacionalnem programu športa 2000 kljub nadpovprečnim tekmovalnim rezultatom ni bilo zagotovljenih predvidenih sredstev. Mislim, da če bi bilo več denarja, bi bili še boljši rezultati. Tako pa v športu niso izkoriščeni vsi potenciali, ker jih danes brez denarja ni možno izkoristiti.«

Kaj in kako se da spremeniti na bolje, če je treba?

»Z zelo racionalno rabo vseh resursov. Predvsem na področju investicij bomo morali več investirati v razmere za vadbo tako za mlade, vrhunske tekmovalce kot za rekreacijo. Zelo si želim, da končno dobimo v Kranju atletsko večnamensko dvorano. Kranjski atleti in športniki si to res zaslužijo. To pa bo tudi prvi korak k uresničevanju strategije razvoja mesta Kranja, da postane športno mesto kot nekdaj.«

Dušan Prezelj je v tekmovalni karieri in kot funkcionar prejel številne nagrade in priznanja. Vsekakor mu največ pomeni to, da mu uspe narediti nekaj, kar je dobro za veliko ljudi. V veliko zadovoljstvo mu je, da so v času, ko je bil predsednik Atletskega kluba Triglav, obnovili atletsko stezo in jo tartanizirali, da so v času njegovega službovanja na Bledu zgradili športni park, telovadnico v Gorjah, na Atletski zvezi pa na njegovo pobudo kupili, obnovili in opremili poslovne prostore. In še bi lahko naštevali. Dušan Prezelj ni tip človeka, ki bi se postavljal z opravljenim delom. On postori, kar lahko, pravzaprav zato, ker tako čuti in to rad naredi. Zmeraj je delo v športu opravljal kot prostovoljec. Zato mu veliko pomeni priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja za volontersko delo, Bloudkovo priznanje in nagrada za življenjsko delo Mestne občine Kranj, ki jo je dobil lani.