S svežim vetrom

Gosti skladi zraka. V grlu se dviga pljunek. V glavi je tihota. Pred očmi je megleno. Potem se ustavi in se vpraša: Zakaj? Odgovor težko dobiš, če si v gluhi tihoti. S svojim neznansko počasnim gibom je premaknil svojo hrbtenico. Skušal jo je poravnati. Zaskelelo ga je povsod, kjer je lahko čutil …

Potem se je usedel na robnik in čakal, da ga poberejo. Čakal je približno uro in potem se je brez pozdrava in besed usedel v avto. Prvo, kar je naredil, je snel tekaške copate. Potem je segel v žep po telefon in poklical prijatelja. Dejal mu je, da odstopa od športne rekreacije. Telefon je odgovoril, naj počaka na ponedeljek. Pritisnil je rdeči gumb telefona in se zleknil v avto sedež. Žena je počasi in brez besed peljala naravnost v garažo. Ponedeljek je bil že naslednji dan in njegova odločitev je bila še trdna. Ob kapučinu točno ob sedmih na istem mestu kot vsako jutro je dejal, da se je lotil zadeve, ki ji ni kos. Prijatelj ga je poslušal in mu kimal vse do minute, ko je bilo treba v službo. Ob pol enih mu je prijatelj poslal e-sporočilo, v katerem je pisalo, da ima zanj odločilen predlog. Bral je. Premišljeval je. Odpisal mu je. Pristal je, zopet. Pristal je, da se bo pridružil organizirani tekaški skupini, ki jo vodi strokovnjak s tega področja. Vodi jo možak, ki se spozna na tek v celoti. Spoznal je, da so prebrana poglavja iz knjig in članki z interneta dovolj le za teoretično znanje. Prakse pa te mora nekdo naučiti. Prvič v življenju, odkar je zapustil tabornike, se bo pridružil organizirani skupini, s pomočjo katere bo skušal postati tekač, boljši tekač. Nekaj novega v njegovem življenju.

Prišel je zopet ponedeljek in spet sta se dobila ob kapučinu točno ob sedmih na istem mestu kot vsako jutro. Prvič je priznal, da je zares vesel prijateljevega e-sporočila. Že po prvi organizirani vadbi je začutil, da mu nekdo lahko pomaga. Občutil je, da ga nekdo lahko nauči teči. Bil je prepričan, da vsaj teči zna, a je po eni uri spoznal, da se bo tudi to moral še naučiti. Bil je vesel.