Malo naokrog po mestu

Koliko časa imamo? Par uric. Torej skupaj z malo krepkejšo malico ravno za en sprehod po ožjem mestnem jedru Lviva.

Mestece je prav simpatično. Parkiramo na nekem trgu in se najprej pozanimamo, kje in kako je najbolj smiselno prečkati mejo s Poljsko. Da se tako ali drugače ne bi zapletali. Vendarle ne gre pozabiti, da je imel naš spaček v drobovju drugi motor, kot pa je bil takrat pribeležen v prometnem dovoljenju. Izvemo, da je do meje vsaj še kakšnih šestdeset kilometrov, da je cesta do tja kar v redu in mejni prehod tudi večji, pa recimo temu mednarodni.

Zavedajoč se, da bomo marsikateri muzej in turistično točko pustili za kdaj drugič, se sprehodimo po mestu. Skozi park, kjer je precej živahno, ne glede na to, da je ponedeljek dopoldne. Upokojenci igrajo šah na klopcah, ženske klepetajo, na stojnicah prodajajo »turistične artikle«. Končno mi uspe nabaviti nalepko z ukrajinsko zastavo. Povsod sem namreč iskal povsem običajno nalepko, da bi jo dodal tistim iz prejšnjih potovanj na plastični podaljšek našega prtljažnika, tako imenovani »kufer«. V glavnem prodajajo le še tako imenovane magnetke, ki jih običajno »popamo« na hladilnike, o starih dobrih nalepkah pa ne duha ne sluha.

Lakota je naredila svoje in po prvem postanku se še enkrat vrnemo k prodajalki, ki je cvrla nekakšne cvrtke, polnjene s hrenovkami, mesom, sirom, zeljem … Odlično. Uspešno napokamo želodce tja do zvečer enkrat, ko se bomo ustavili kje globoko na Poljskem. Tako smo vsaj mislili. Promet po mestu je nekoliko kaotičen (no, tako hudo kot v Albaniji vendarle ni), je pa zanimivo, da imajo javni prevoz kar razvit. Če pozabim na zastarela prevozna sredstva, pa imajo Lvivčani tako tramvaj (menda že več kot 130 let), trolejbuse – tiste avtobuse na elektriko, in seveda običajne avtobuse. Radi bi zapravili še preostale grivne.