V dvajsetih letih od dveh do dva tisoč zaposlenih

Bahtijar Bajrović, ustanovitelj Skupine Sportina, ene največjih gospodarskih družb na Gorenjskem

Bahtijar Bajrović je na pogovor za Gorenjski glas pristal z veseljem, čeprav se je v dvajsetih letih zgodovine Sportine, ki jo obeležujejo letos, za medije izpostavil le trikrat. Smeje pove, da še novejših fotografij nima nihče, po zaključnem slikanju pa tudi, da niti vsi njegovi sodelavci ne vedo za njegovo podobo. Pa čeprav je leta 2008, ko so bili v gospodarstvu še zlati časi, vse svoje sodelavce povabil v Ljubljano. Srečanja se je udeležilo 1700 zaposlenih v Sportini. Takrat skoraj vsi zaposleni.

Zakaj intervju za Gorenjski glas? »Živim na Gorenjskem, tu delam, večina mojih bližnjih sodelavcev je Gorenjcev. Upam, da bodo intervju prebrali tudi moji prijatelji, znanci in sosedi iz neposlovnega življenja in dobili realno sliko o tem, kaj in kako delam,« pravi Bahtijar Bajrović, za prijatelje in sodelavce Bato, ustanovitelj Skupine Sportina, ki ni zgolj slovenska (tako on), saj deluje v širši jugovzhodni evropski regiji, je pa gorenjska družba, saj od tu izhaja vodstvo in intelektualni potencial družbe. Podpirajo lokalno okolje, gorenjske športnike in kulturne delavce. So pokrovitelji HK Jesenice, od letos pomagajo nogometašem Triglava Gorenjske, od leta 2000 naprej oblačijo slovensko nogometno reprezentanco.

Zanima nas le še Vila Bled

Skupina Sportina je znana predvsem po prodaji oblačil, pred leti so postali znani z najemom Vile Bled in Pristave, pred dnevi pa so znova opozorili nase z odpovedjo te najemne pogodbe. A najprej o vstopu Sportine v turizem. »Šlo je za naključje. Sportina je bila v obdobju velike rasti, z visokimi dobički. Tako kot številni drugi. Nekateri so kupovali druga podjetja, lastniške deleže ali kupčkali z delnicami, mi pa smo se odločili za turizem in Bled,« pojasnjuje Bajrović. Razlog za vlaganje v blejski turizem je enostaven, nadaljuje. Več kot dvajset let živi na Bledu (sicer je Beograjčan), tu si je ustvaril družino in dom. Večina sodelavcev, s katerimi je začel strmo pot Sportine, je doma blizu. Za Bled se je odločil zaradi ljubezni.

Najprej z nakupom hotela Ribno, nato še hotela Krim in Vile Prešeren. Bajrovića so kolegi in bankirji svarili pred vstopom v turizem, saj velikih dobičkov ni, za povrnitev investicije je potrebnih vsaj petindvajset ali trideset let. »Kljub pomislekom sem želel, da naredimo podobno zgodbo kot v tekstilni dejavnosti. Prvo trgovino sem na Bledu odprl leta 1991, v dvajsetih letih smo prišli do regijskega uspeha.« Tudi zato se je Sportina leta 2008 v povsem drugačnih makroekonomskih in mikroekonomskih pogojih in kljub pogodbi, ki je bila zahtevnejša kot pri prejšnjem najemniku, javila na razpis Vlade za prevzem in upravljanje Vile Bled.

Danes zaradi krize pogodbenih določil v delu načrtovanih investicij enostavno ne morejo izpolniti. Zato so se z Vlado dogovorili za odpoved pogodbe. »Veliko smo vložili v našo turistično dejavnost na Bledu, pa vendar, če se pojavi boljši investitor za Vilo Bled, naj uspe na naslednjem razpisu,« o vnovičnem potegovanju za upravljanje pravi Bajrović in dodaja, da jih Pristava ne zanima več.

Razvoj turizma pa po drugi strani zelo. Zaenkrat predvsem blejskega, čeprav imajo tako turistični delavci kot tudi prebivalci tega mesta zelo različen pogled na turizem. Nekateri menijo, da je lepa narava z jezerom in otokom s cerkvijo ter lepa panorama dovolj, sam meni, da so potrebne številne investicije. Za njih pa denar. Zagovarja turizem višje ravni, višjega cenovnega razreda, saj Bled za množični turizem enostavno nima kapacitet. »Ponudba in infrastruktura na Bledu še zdaleč nista prava. Nekaj k temu prispeva trenutna gospodarska kriza, dolgoročno pa dejavnost v Sloveniji nima definiranega statusa – vsi radi govorijo o turizmu, vsi ga podpirajo, tako državna kot lokalna politika, ko pa je treba narediti kaj konkretnega, pa te podpore ni. Danes se vsi, ki živijo od turizma, le sprašujejo, kako preživeti,« pravi. Razvijati turizem na Bledu in Gorenjskem pa ima po njegovem še dodatno težavo, in sicer, da ga evropske in svetovne finančne institucije ne podpirajo. Vlagajo le v razvoj eksotičnih destinacij, v Evropi stavijo na razvoj term in v povezavi s poslovno-kongresnim turizmom še v metropole.

Skupino Sportina sestavlja 18 družb: dvanajst družb v t. i. tekstilni diviziji, štiri družbe v nepremičninski diviziji in ena v turizmu

V zraku je negativna klima

V dvajsetih letih je Sportina zrasla iz ene trgovine z dvema zaposlenima v splet prodajaln na več kot 250 prodajnih točkah z dva tisoč zaposlenimi. Danes bi se takšna zgodba veliko težje odvila. »Večina podjetij na Gorenjskem, vključno z nami, je v težavah. Živimo v razmišljanju, kako preživeti do jutri. Na srečo imam v Sportini lojalne sodelavce, ki so zelo produktivni, verjamem, da veliko nad slovenskim povprečjem, saj smo nastali s trdim, težkim delom,« pravi šef Sportine in nadaljuje: »Podpora politike in medijev je zgolj negativna. Vse zanimive informacije so negativne. O Vili Bled so nam različni mediji zastavili večinoma enaka vprašanja, zelo malo pa jih je povzelo naše odgovore. Žal gre vsem za senzacionalnost. To povezujem s splošno negativno klimo, ki se razvija. Pa vendar, Sportina je ena redkih družb, ki je v zadnjih petih letih investirala skoraj 26 milijonov evrov v turizem Bleda. Kupili smo hotele, jih posodobili, obnovili, veliko investirali tudi v zaposlene, da bodo postali najboljši. To je dolgoročen recept za uspeh. Še vedno velja, da smo turizem ljudje.«

Od aktualnega turizma se pomaknemo k osnovni dejavnosti Sportine. K že omenjenim začetkom na Bledu. Bahtijarja Bajrovića vprašamo, ali si je v najbolj norih sanjah predstavljal, da bo iz ene trgovine zrasel imperij. »Ljudje se karakterno razlikujemo, nekaj pripomorejo tudi geni, sicer pa mislim, da bi lahko uspel v katerikoli dejavnosti. Posel zame nikoli ni bil denar, pomembno je le, ali si uspešen ali neuspešen. Tretje možnosti ni, zato je Sportina, kljub težavam, uspešna.« Pri uspehu je pomembno prispevala tudi sreča. Zato velikokrat pravi, da ima v življenju srečo in če te spremlja sreča, gre lažje. Poudarja, da je pomembno delati z dobrim namenom, brez zavestnih napak, s korektnostjo v poslu in brez namernega škodovanja komurkoli.

Na Bled je pred dvajsetimi leti prišel zaradi bivše soproge, s katero sta tudi danes osebna in poslovna prijatelja. Spoznala sta se na morju, ljubezen pa ga je, poleg mračne politike v letih 1988 in 1989 v Srbiji, pripeljala na Gorenjsko. V prvih petih letih je bila Sportina navzoča zgolj na slovenskem trgu, nato so začeli prestopati meje. Izvažali so v šestnajst evropskih držav, leta 1997 so ustanovili družbe v sedmih državah. Veliko pozornost, to Bajrovć nenehno poudarja, so namenili izobraževanju sodelavcev. Z blagovnimi znamkami so prinašali ne le v Slovenijo, ampak v vse države, novo ponudbo, na voljo so dali boljšo izbiro in konec koncev ljudi navadili tudi na novo kulturo oblačenja.

»Zelo zgodaj smo začeli z zastopanjem in distribucijo blagovnih znamk. Danes zastopamo več kot 70 znamk, zvečine gre za vodilne ponudnike na svetu, do katerih je zelo težko priti. Nam uspeva z dolgoročnim delom. Kupci na začetku niso poznali razlik med številnimi linijami ene blagovne znamke. Danes vedo, da Armani ni le Armani, ampak so Armani Jeans, Armani Collezione, Georgio Armani, Emporio Armani.« Večina Slovencev, vsaj mladih, je do leta 2000 nosila oblačila iz Sportine, čeprav tega niso niti vedeli. Po prelomu tisočletja so se pojavili novi distributerji, pa vendar v 'premium segmentu' ostaja Sportina vodilna.

Lani izguba, letos dobiček

Voditi poslovno politiko družbe, ki deluje v sedmih državah in je ena najbolj prisotnih v širši regiji, z dva tisoč zaposlenimi, na 250 prodajnih točkah, je zahteven proces. Zato Bajrović poudarja znanje. Vizija Sportine ni le v trgovini, ampak je družba, ki kupcem pod eno streho ponuja vse za udoben stil življenja. Danes bazira na štirih stebrih. Najprej so tu zaposleni, ki se nenehno izobražujejo. Drugi so njihovi glavni dobavitelji blagovnih znamk, ki jih vidijo kot edinega distributerja v jugovzhodni regiji, nato je tu prisotnost v trgovskih centrih, v katerih ne ponujajo le tekstilnih blagovnih znamk, ampak imajo tudi butično opremo za dom (Butlers), četrti steber so banke. Nedavno so začeli širiti še verigo kavarn Coffee shop in odprli prvi Burger King v Sloveniji.

»Do leta 2008 smo bili dobičkonosna družba, prvi val gospodarske krize pa nas je dosegel leto kasneje. Težko je oceniti dno krize, čeprav mislim, da smo ga na določenih trgih že presegli. Na Hrvaškem, ki je trenutno naše največje tržišče, zagotovo še ne. Pa vendar, na Hrvaškem smo bili petkrat med gazelami, najhitreje rastočimi podjetji, v Sloveniji enkrat nominirani za gorenjsko gazelo.« Lani je skupina načrtovala izgubo, ki pa je bila ob koncu leta občutno nižja, že letos naj bi ustvarili dobiček. Pred dvema letoma so se odločili, da se bodo razvijali zgolj iz lastne akumulacije, zato so se bolj kot prej koncentrirali na dobičkonosne in varne naložbe. Lani so izpostavljenost do bank zmanjšali za deset milijonov evrov, približno enak znesek so investirali v razvoj in nove prodajne točke. V času krize so v Sportini zaposlili med petsto in šeststo novih sodelavcev. Skupina sicer letno ustvari čez dvesto milijonov evrov prometa, v joint-venture družbi, kjer so manjšinski deležnik, še dodatnih 50 milijonov evrov. Letos naj bi ustvarili podoben promet, le dobiček bo višji.

Pohod po celini z XYZ

Danes kupci poznajo ponudbo Sportine bolje kot nekoč in vse bolj se uveljavlja znamka XYZ. »V XYZ vlagamo veliko truda in znanja in dosegamo izjemne rezultate. Trgovine imamo v vseh prestolnicah v regiji, vse imajo čez 2000 kvadratnih metrov površin, zaposlujejo od 40 do 70 sodelavcev,« pojasni ustanovitelj. Investicija v eno je vredna med tremi in štirimi milijoni evrov, za obratna sredstva zagotavljajo še dva milijona. Kljub velikemu vložku so dobičkonosne in priznane. V XYZ želijo biti tudi priznane svetovne znamke, z njo se bodo širili po Evropi. Prva trgovina XYZ v zahodni Evropi bo v Nemčiji leta 2013. V Sportini razvijajo tudi lastne blagovne znamke z lastno proizvodnjo. Dve že tržijo. Zakaj ste se lotili proizvodnje, ko pa tekstilne tovarne propadajo? »Tudi v drugih dejavnostih se trg čisti, obstali bodo le najboljši,« je prepričan Bajrović in nadaljuje: »Vsi projekti, ki jih sedaj izvajamo, so v naši strategiji do leta 2020. Naredili bomo vse, da ne bomo odvisni od tretjih. Naučil sem se, da moramo poleg znanja imeti tudi nekaj drznosti ter seveda podporo bank, da bi lahko realizirali prehod na višjo raven.« Kljub kratkoročnim težavam v modni industriji se kažejo tudi spremenjene navade kupcev, ki manj kupujejo spomladi, več pa v zimskem obdobju in v raznih akcijah.

Pa vendar Sportina povečuje letni promet. Na to Bahtijar Bajrović mirno, tako kot skozi ves pogovor, odgovori: »V Sloveniji imamo gradbenike, ki sedaj na veliko jamrajo. Pa saj so dvajset let le delali in delali, po takih ali drugačnih pogodbah in bili v skladu z njimi tudi plačani. Mi izvozimo za 15 do 20 milijonov evrov blaga, v zadnjih petih letih nismo imeli niti enega neplačanega računa. Pa saj bi lahko izvozili petkrat več, vendar bi s tem tudi tvegali. Odločili smo se za varnost.«

Denar ne poganja mojega življenja

Ste Blejec ali Blejčan, vprašamo. »Takšne delitve me ne zanimajo. Na Bledu imam veliko prijateljev, rad imam ta kraj. Nerad pa se spuščam v lokalne zgodbe. Ve se, da sem prišel iz Beograda, na Bledu sem se vedno dobro počutil. Nesrečen pa sem zaradi splošne klime v Sloveniji, ki me velikokrat spomni na čase, zaradi katerih sem odšel iz Beograda.« Bahtijar Bajrović se je na lanski Managerjevi lestvici najbogatejših Slovencev z 38,5 milijona evrov uvrstil na trinajsto mesto. »Denar ne poganja mojega življenja, saj živim podobno kot pred tridesetimi leti. Nimam jahte, nimam športnih avtomobilov, hišo na Bledu sem zgradil leta 2005. Z vrednostjo Sportine se ne obremenjujem,« pojasni. Meni, da je v Sloveniji veliko bogatejših ljudi, če ne v denarju pa v znanju ali na kakem drugem področju. Tako ali tako pa gre za ocenjeno premoženje Sportine, ki je lahko danes vredna tudi več, že naslednji dan pa nič.

Na vprašanje, v katero smer bi se morala razvijati Gorenjska oziroma kje bo čez deset let, pravi, da bi se zaradi lokacije oziroma lege v Evropi, naravnih virov, bližnje raznovrstnosti in intelektualnega potenciala Gorenjcev (in Slovencev) morali močneje usmeriti v turistično dejavnost. »Gorenjska ne sme biti industrijska. Premalo nas je, da bi uničili to naravo,« pravi. In kje bo Sportina leta 2020? »Postavljamo trdne temelje za prihodnost. Kdor bo preživel te čase, bo težko še enkrat ponovil napake. Vsi bomo bolj razmišljali o prihodnosti in nikoli več podlegli evforiji bank, ki so z neverjetno lahkoto ponujale kredite. Srečen sem, da nismo izkoristili niti desetine ponudb bank, sicer bi bili danes v hudih težavah. Razvijali se bomo le z lastno akumulacijo, intenzivno zmanjšali izpostavljenost do finančnih institucij in kljub temu rasli.«