Slavko, ukrajinski Slovenec

Slavko Fink z Dolenjskega si je konec devetdesetih v Ukrajini poiskal ženo, si v mestu Stryi ustvaril družino in dom. In seveda posel.

Po opravljenem poslu se nam je vsem skupaj od srca odvalil precej velik kamen. Kaj kamen, prave skale … Avto je popravljen, nadomestni motor deluje, naslednje jutro se bomo odpravili naprej proti Češki, spačkarskemu srečanju naproti. Slavko nam je namreč velikodušno ponudil prenočišče še za eno noč. Ko smo v nadaljevanju po stari slovenski navadi naredili likof in zapili menjavo motorja, smo Slavka, Dolenjca po rodu iz Novega mesta, temeljito izprašali, kako se je sploh znašel v Ukrajini. Kot nam je povedal, je v Stryi za stalno prišel pred dvanajstimi leti, se poročil z domačinko, ustanovil podjetje in začel z vlečno službo in avtobusnimi prevozi. Žene sicer nismo videli, je pa naokrog prišla njegova hči, na prvi pogled prav živahna najstnica. Preden je prišel v Ukrajino, je bil med drugim tovornjakar na mednarodni sceni, tudi v Vzhodno Evropo. Šoferska mu torej nikoli ni bila tuja.

Da se v Ukrajini posluje še vedno bolj po kavbojsko, marsikaj se da urediti mimo uradnih poti, predvsem pa ni take birokracije kot v Sloveniji. Pa tudi nobene prave kontrole ni, tako da ogromno stvari lahko naredi samo za svoj žep. Trenutno ima tudi turistično agencijo in čez poletje tedensko napolni 40 avtobusov turistov za Hrvaško, Turčijo, Italijo in še kam. »Žal imam v podjetju samo tri avtobuse, drugo pa so najeti ukrajinski prevozniki. Sicer pa tukaj kar v redu živim, nič mi ne manjka …,« pravi Slavko Fink, da pa sociala tako rekoč ne obstaja. Javnega zdravstva tako rekoč ni. Vse je treba plačati ali pa celo prinesti s seboj, celo infuzijo. Ljudje povprečno zaslužijo od 1500 do 2000 grivnov, kar je 150 do 200 evrov.

Tudi meni ne računa preveč. Za vse ugodje, ki smo ga bili deležni, od delavnice do dveh nočitev, olja za motor, vključno z več kot 500 kilometri, ki jih je njegov delavec Roman naredil z vlečno službo. Računa 150, 160 evrov … pa še nekaj malega za olje, ah, jaz mu jih dam kar 200. Pospravi jih v predal v »naši« kuhinji. Očitno nam je zaupal. Lepo.