Dnevi drame v dramatičnih časih

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 26. marec 2011 / 06:00

Kot je tradicija že enainštirideseto leto, hkrati s pomladjo v Kranj prihaja tudi osrednji festival slovenske dramske besede in po njej nastalih gledaliških uprizoritev.

Tekmovalni program letošnjega Tedna slovenske drame se je v sredo začel s predstavo Nekropola, dramatizacijo istoimenskega romana tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Besedilo je priredil in režiral Boris Kobal, v glavni vlogi pa je nastopil igralec Pavle Ravnohrib. Roman tudi v odrski interpretaciji ostaja pretresljiv prvoosebni dokument o neizrekljivi grozoti, ki so jo v skupno evropsko preteklost zapisala razčlovečenja koncentracijskih taborišč. Vendar pa predstava ni le spomin, ampak tudi opomin pred pozabljenjem o krutosti ideologij, ki postavljajo vrednost enih nad druge.

Pred predstavo je gledalstvo najprej prisluhnilo predstavitvi celotnega festivalskega programa, katere predstave si bomo lahko ogledali v prihodnjih dneh, kdo so nominirani avtorji izvirnih slovenskih dramskih besedil, ki se potegujejo za nagrado Slavka Gruma in kateri spremljevalni dogodki se bodo še zvrstili v prihodnjih dneh, kot govorniki pa so se na odru zvrstili podžupan Mestne občine Kranj Bojan Homan, generalna direktorica direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo Barbara Koželj Podlogar in v. d. direktorice Prešernovega gledališča Mirjam Drnovšček. Medtem ko je Homan dejal, da nam že vsakodnevni pogled v dnevno časopisje da vedeti, da smo v dramatičnih časih in je Teden slovenske drame nekaj, kar nas lahko spodbudi, da pozornost z obiskom gledališča vsaj za uro ali dve zvečer preusmerimo drugam, je Koželj Podlogarjeva govorila o pomenu festivala in občinstvo pozvala k intenzivnemu in vznemirljivemu doživljanju le-tega, pa se je Drnovščkova v nekaj besedah sprehodila tudi skozi festivalsko zgodovino. »Prva tri desetletja so bila namenjena predvsem strnjenemu pregledu najodmevnejših uprizoritev slovenskih dramskih del in z Grumovo nagrado k spodbujanju dramskega pisanja, v četrtem desetletju pa smo na delavnicah dramskega pisanja začeli vzgajati nov rod dramatikov. Rezultati so vidni – izmed udeležencev delavnic smo dobili že dvakratno Grumovo nagrajenko, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pa so končno uvedli tudi predmete, ki se ukvarjajo z dramskim pisanjem.« To potrjuje, da je v svoji štiridesetletni tradicij Teden slovenske drame postal festival, ki pomembno vpliva na razvoj gledališke ustvarjalnosti.

Hkrati pa pisanje novih dram ni zares »dokončano«, če te ne najdejo poti do odra in gledalcev. Na TSD domača gledališča k uprizarjanju slovenskih besedil spodbujajo s Šeligovo nagrado, ki jo bodo najboljši predstavi tekmovalnega programa podelili tudi letos, je pa novo desetletje festivala morda tudi čas, ko se je potrebno vprašati, kaj lahko naredimo za to, da bo slovenska dramatika postala tudi stalnica tujih gledaliških odrov. Ena od pridobitev zadnjih dveh let je tudi knjižna zbirka Grumovi nagrajenci, v okviru katere bo letos izšla že tretja knjiga nagrajenih dram, tudi v angleškem prevodu. »Zdaj morajo te knjige le še najti prave roke in prave ustvarjalce,« meni Drnovščkova in dodaja, da je dozorel čas, da festival dobi svojega koordinatorja, ki bo lahko sistematično in neodvisno od razmer v slovenskem gledališču skrbel za promocijo naše dramatike v tujini. Da uprizarjanje slovenskih besedil na tujih odrih torej ne bo več stvar naključij in angažmaja posameznih avtorjev.