Križnarjev sudanski misijon

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. marec 2011 / 06:00

Sredi 19. stoletja je slovenski misijonar Ignacij Knoblehar v Sudanu ustanovil krščanski misijon in se v znamenju IHS zoperstavil trgovini s črnimi sužnji. Novodobni "misijonar" Tomo Križnar, oprt na IKT (informacijsko-komunikacijsko tehnologijo), si je poldrugo stoletje pozneje postavil še težjo nalogo: zaustaviti genocid!

Pred leti sem nekje prebral, da je Tomo Križnar »svetovni popotnik, mirovnik, humanitarec, potopisec in idealist«. Ob Glasovi preji z njim pa sem sam spoznal, da je res vse to in morda še kaj v eni osebi. S svojimi prizadevanji za varstvo temeljnih človekovih pravic staroselcev v Sudanu se je uvrstil na vrh svetovnega seznama posameznikov, ki so v tem oziru odigrali najvidnejšo vlogo, med zvezdniške osebnosti, kakršne so Leni Riefenstahl (1902-2003), Mia Farrow, George Clooney in še kdo. S seboj je potegnil tudi nekatere najvidnejše Slovence, zlasti predsednika Janeza Drnovška (1950-2008). Ko se je ta odločil, da gre še sam v Sudan, se je Busheva državna sekretarka Condoleezza Rice hudo razjezila in mu napisala užaljeno pismo v slogu: Kdo pa ste, kaj se pa greste …

Ko sem dan po Preji tuhtal, kako naj zastavim to pisanje, me je obšlo vprašanje spominu: ali si ni že v prejšnjih časih neki drugi Slovenec prav v Sudanu prizadeval, da bi tamkajšnji ljudje živeli bolje – tako da bi postali kristjani? Ja, to je bil legendarni misijonar in raziskovalec Ignacij Knoblehar (1819-1858), Dolenjec iz Škocjana pri Mokronogu, iz Rima poslan v afriški misijon v Sudanu, na tedanjo in sedanjo mejo med arabsko in črno Afriko. Na pot je šel iz Kaira, septembra 1847 in februarja naslednje leto prispel do Kartuma. Tu ga je posebej prizadelo suženjstvo oziroma trgovina s sužnji, s katero so se ukvarjali tamkajšnji Evropejci oziroma kristjani. Zameril se jim je, nanj so naščuvali tudi lokalno oblast. Ko je hotel leta 1849 nadaljevati pot proti jugu, so ga arabski in krščanski trgovci s sužnji družno zaustavili. Njegov misijonski sodelavec Jernej Mažgon je pisal škofu Slomšku: »To je lahko razumljivo, ker večina Evropejcev – z bridkostjo to rečem – ne živi po božjih ne po človeških in tudi ne po naravnih postavah. Imenujejo se kristjani, pa nočejo nič vedeti o Kristusu in tudi v enega Boga ne verujejo več. Doma so iz tistega dela sveta, kjer je sužnost prepovedana, tukaj imajo pa moške in ženske sužnje, jih uporabljajo, kupujejo in prodajajo, vse to zaradi lakomnosti, v sramoto vsega krščanstva …« Je danes v bistvu kaj drugače?

Pozneje je Knoblehar poskusil še enkrat, ustanovil misijonsko postajo v Gondokori, 1800 km južno od Kartuma, njegovo misijo je denarno podprl tudi cesar Franc Jožef in postal njen pokrovitelj. Misijonar je sestavil celo slovarček jezika »Barcev« in vanj prevedel nekatere temeljna krščanska besedila, a nazadnje je moral odnehati. Njegovi sodelavci so umirali od bolezni, umrlo jih je 17 od 24. Ko se je vračal na posvet v Rim, je med potjo v Neaplju tudi sam nenadoma umrl. Tomo Križnar na nek način nadaljuje njegovo misijo v Sudanu; ne pokristjanjuje, prizadeva si »le«, da bi rešil gola življenja staroselcev pred genocidnimi Arabci. Knoblehar je deloval proti zasužnjevanju, ki se z zapiranjem teh ljudi v »zbirne centre« (beri: koncentracijska taborišča) nadaljuje, izven njih pa se godi genocid velikih dimenzij. Starejše moške in ženske pobijejo, dečke prevzgajajo v janičarje, deklice pa v arabske priležnice.

Zakaj misijonar iz Naklega počne, kar počne? Odgovarja, da je bilo zanj odločilno tisto, kar je moral videti v vasi Kaka, 12. februarja 1979. »Starci iz nubskega plemena Mesakin Quisar so me vodili čez griče in na vzhodni strani gora, tam, kjer se je v daljavi ob jutrih videlo vse do Nila, dan potem, ko se je zgodilo, pokazali požgano, izropano in pobito vas Kaka. Edini tujec sem štel razsekana, ožgana, od hijen obgrizena trupla otrok, žena in mož v vseh fazah razpadanja. 11. februarja 1979 je v težko dostopni vasi Kaka, kjer se srečujejo največje puščave in največja močvirja na planetu, umrlo več kot sto domačinov, ki so se tisočletja preživljali s skromnim kmetijstvom in si želeli samo to, da bi jih svet pustil pri miru. Goli ljudje, ki so preživeli masaker, so povedali, da je vas z velikih višin zbombardiralo letalo, ki je preletelo s severa, in obupani spraševali, zakaj? Tokrat Arabci očitno niso prišli po sužnje.« Ko je Tomo videl to tragedijo, se je v njem nekaj prelomilo. Pozneje je sprevidel tudi, da svetovne politične in humanitarne ustanove, ki bi morale preprečiti taka dejanja, tega največkrat ne storijo, še več, v teh rečeh se gredo svoje igre, zavezane sebičnim interesom in težnjam po lastnih dobičkih. »Dalajlama je v meni zbudil univerzalno odgovornost: če ustanove ne delujejo prav, moramo tisti, ki se zavedamo, poseči v dobro trpečega človeštva sami.«

Zakaj se vedno znova vrača v Darfur? »Darfur je testni kamen za človeštvo podobno kot Tibet. V Tibetu se preizkuša, ali bo zmagalo sočutje ali surovo nasilje. Če se bo svet zavzel za omikane, olikane ljudi v kožah na strehi sveta, namazane z jakovo mastjo, zaudarjajoče po 'tsampi', ki častijo boga sočutja, ki ima nešteto rok, zato da bi lahko čim več pomagal, se nam bo to vrnilo. Tako kot se nam bo vrnilo, če bomo dovolili, da jih Kitajci predelajo v sebi podobne proletarce. Darfur je žrtvenik sveta, na katerem žrtvujemo, ker mislimo, da drugače ne gre. No, zdaj je dovolj teh orožarjev. Zdaj je dovolj teh bankirjev, ki so vse zavozili. Ta vladavina naj se neha in naj se da priložnost modrim ljudem iz vseh kultur, ki bodo skupaj mogoče izumili rešitve za probleme, ki smo jih zakuhali vsi – vse kulture, vse družbe, vsi mi.« Ja, kaj naj rečem? Tak dober in moder človek je bil Knoblehar, tak je tudi misijonar Tomo iz Naklega, a moralo bi jih/nas biti več.