Šepetalnica za veter (39)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. marec 2011 / 06:00

Katji se je zdelo, da tistega večera nikakor ne bodo potihnili glasovi v hiši, ali vsaj tisti zvoki, ki bi jo prepričali, da stari Lužnik še vedno brklja naokoli, in se ne more odločiti, da bi legel k počitku. Starost ne potrebuje veliko spanja, je imel navado govoriti. Največkrat je kar v temi za dolgo obsedel za mizo, se predajal svojim mislim, tu in tam polglasno izustil kakšen stavek, iz katerega se je dalo razbrati, da vojni ne vidi konca. Toda nekako je treba vzdržati, konec koncev je tu hči, in že zaradi nje je vredno, da prenaša tudi nadležno družbo vojakov, naliva z žganjem oficirsko bando, ker potem mu na pomlad spet dodelijo pomoč za delo na polju, če so mu že sinove pobrali, hudiča. Včasih je razmišljanja zamenjala molitev, tiho žebranje, prošnja za onega, ki odreja milost, brez njega ne gre, naj torej bedi nad hčerko, njega počasi odnaša na ono stran, večno ne bo mogel skrbeti za njo, naj jo torej mogočnejši od njega obvaruje pred nesrečami. S to željo je starec zlezel v posteljo in čez nekaj časa zasmrčal, da so glasovi spominjali na brbotanje v svinjskem kotlu, kot ga je nekoč dražila njegova žena. Nehote se je Katja nasmehnila, ko je zaslišala očeta, poznala je materino nerganje, z njeno ruto na glavi je končno stopila iz hiše in se stresla od mraza. Pozabila je rokavice, a ne bo se več vračala v hišo, pred njo je bila dolga pot in polna neučakanosti je stopila v sneg. Divje naletavanje snega je sprejela kot dobro znamenje, ni se ji treba bati, da bi koga v taki noči zaneslo naokoli, naglo je stopala in strmo gledala predse. A čeprav bi se ozrla naokoli, bi tedaj bilo že prepozno. Fritz je vedel, da jo bo ubrala preko sadovnjaka, nikoli ni izbirala druge poti, navada iz otroštva, ko se je med drevjem z brati igrala skrivalnice, da se je še zdaj v pozdrav lahno dotaknila drevesa, mimo katerega je ravnokar stopila. In izza katerega je planil Fritz, jo silovito potegnil k sebi in ji prislonil pištolo na sence. Hotela je zakričati, če zavpije dovolj na glas, prikliče očeta, je bilo prvo, kar je pomislila, še preden je dojela, s kom ima opravka. Če hočeš Rusa ohraniti pri življenju, pozabi na ukane, lisička, ji je zasikal na uho. Glas je bil kljub tuljenju vetra dovolj razločen, da ga je Katja prepoznala, ohromil ji je vsako misel na beg ali klic na pomoč, ne upiraj se, si je rekla, pusti, da te ta ponoreli moški poriva pred sabo, spremeni se v ubogljivo žival, premikaj noge, samo dihaj, čeprav te vleče proti staremu skednju in zraven nenehno golči besede, ki jih ne more razumeti, a v njih lahko začuti sovraštvo, ki ga je porodila brezupna obsedenost. Nikoli ne bi tej polizani kreaturi pripisala dejanja, ki je sledilo, le kako bi lahko zaslutila, da se za njegovo togo udvorljivostjo skriva podivjana žival, ki je zdaj z okovanimi škornji brcnila v vrata skednja, da je v njiju zarežal prostor s svojo temo. Pahnil jo je vanjo, da je zletela po tleh, ruta se ji je odvezala, da so se ji lasje usuli po obrazu, vojak je izkoristil njeno nebogljenost, jo prekobalil na trebuh in ji zaril glavo v tla. Za nekaj časa je izgubila zavest, ko se je zavedla, je imela roke zvezane, pravzaprav je bila privezana k tramu, uspela je lahno obrniti glavo in se razgledati naokoli, saj je prostor zdaj napolnila medla svetloba petrolejke. Iskala je vojakov obraz, moral bo prenesti moj proseči pogled, jo je prešinilo kot žarek upanja, karkoli se že ima zgoditi, naj se zgodi, samo da Vasilij uspe ostati na varnem. (se nadaljuje)