Moj otrok pa trenira (2)

Otrok, ki se ukvarja s športom tako intenzivno, da hodi enkrat ali večkrat na teden na trening, lahko pridobiva dobre navade, vztrajnost, odnos do telesa, do gibanja. Starši otroke običajno spodbujamo, jih vozimo na treninge, hodimo na tekme. Če te podpore ni, je le malo otrok takšnih, ki vztrajajo pri treningih. Zato smo starši pomembni pri razvoju športnega duha. Ne kot taksisti, marveč kot navijači. Da smo zraven tudi takrat, ko je težko. Še bolje je, če imamo tudi starši veselje do športa in nam gibanje pomeni več kot samo sprehod po trgovini. V zadnjih letih je sicer mit popolnega in zdravega telesa prekoračil meje tudi pri načinih ohranjanja le-tega. Šport za vsako ceno je le tveganje, saj lahko v sveti veri, kako dobro delamo, gremo preko svojih sposobnosti. Kar pa ni več zdravo in ima lahko neljube posledice. Ker nas otroci ves čas gledajo in tudi posnemajo, jim nikar ne kažimo bližnjic in hitrih rezultatov. Družina ima lahko veliko od tega, če so njeni člani aktivni športniki. Vožnje na treninge, druženja na tekmah, spremljanje športa v medijih in še kaj bi se našlo, kar povezuje in daje občutek pripadnosti. Na prvem mestu pa naj bo vedno otrokov interes za šport. Nikar ne hranimo svojih otroških sanj in ambicij z otrokom. Če bomo znali uravnovesiti vsakodnevno življenje z otrokovim urnikom treningov, bo nagrada sladka in ne grenka. V številnih primerih se športna kariera konča v puberteti in takrat so starši razočarani nad otrokom. Očitki o vloženem času, o denarju in energiji so brez učinka. Vsak si to izbira sam in zato je važno to ravnovesje. Če je otrokov interes večji kot interes staršev, je to pravzaprav dobro. Saj bo tako otrok tisti, ki bo vložil več časa, energije in mogoče tudi prihrankov za športno dejavnost, ki si jo je izbral. Starši pa ne bodo imeli občutka, da so se odpovedali delu svojega življenja, če bo otrok zmogel večino obveznosti opraviti sam. V dobrih starih časih nas nihče ni vozil na treninge …