Samo še en kozarček ga spijem

Koliko časa je samo en kozarček? Prideš do šanka in veš, da ti že škoduje, pa ga vseeno naročiš. Veš, kam pelje ta voz. "Alkoholizem je samomor na obroke in šele, ko sam sebi priznaš, da si alkoholik, greš lahko na pot zdravljenja," pravi Franjo Tomazini, ki se danes s svojo življenjsko izkušnjo zavzema za to, da mladim ne bi točili alkoholnih pijač, da za volanom ne bi bilo praga tolerance ...

Od 9. marca do 23. aprila poteka akcija 40 dni brez alkohola pod geslom Za več pravega veselja brez alkohola, ki jo organizira Slovenska Karitas skupaj s Svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in Zavodom Med.Over.Net.

Glavni namen akcije je opozoriti na posledice prekomernega uživanja alkohola ter izraziti solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi nasilja v družinah, nesreč v prometu in zaradi bolezni, ki so posledice alkohola. V akcijo se je s svojo življenjsko zgodbo, izkušnjo z alkoholizmom vključil tudi Franjo Tomazini, predsednik Kluba zdravljenih alkoholikov Nova brazda Kranj. »Najprej je en kozarček, potem je ta kozarček vsak dan in še zaveš se ne dobro, ti alkohol pride v navado. Zjutraj vstaneš in že začneš razmišljati, kje boš dobil pijačo, kdaj boš lahko kaj spil. Večinoma sem pil doma, v domači delavnici, na skrivaj predvsem zaradi žene. Najprej je bilo pivo, potem se je pivu pridružilo žganje; ta kombinacija je največji strup. Veš, da ne smeš, a se alkoholu ne odpoveš. Ko se zbudiš trezen, imaš slabo vest, potem pa hitro najdeš izgovor za vnovično pitje. Da si preobremenjen z delom, da imaš preveč skrbi … Ne boste verjeli, kaj vse si človek izmisli. Imel sem obrt cementninarstvo in bi cement lahko naročil po telefonu, ker sem bil v trgovini redna stranka. Ne, šel sem ven, namesto v trgovino v gostilno, potem pa sem cement ravno tako naročil po telefonu,« je začel svojo pripoved na domu v Lescah Franjo Tomazini.

Bolnišnično zdravljenje

Malo pred božičem leta 2006 je bilo, ko se je Franjo Tomazini odločil za zdravljenje, kot je razložil: »Zjutraj sem popival, prišel domov, zaspal. Ko sem se zbudil, sem si rekel, zdaj je pa res dovolj. Usedel sem se na avtobus in se odpeljal v psihiatrično bolnišnico Begunje, bil sem brez napotnice. Pogovoril sem se s psihiatrom, na hospitalizacijo so me poklicali že čez nekaj dni. Ostal sem osem tednov. Bolnišnično zdravljenje temelji na pogovorih, s terapevtsko skupino, v kateri nas je bilo okoli petnajst alkoholikov, pa smo hodili na sprehode, na bližnje hribe. Tudi ko so me že odpustili domov, sem se v bolnišnico vračal še nekaj časa na dnevne terapije.«

To, da nehaš piti alkoholne pijače, je še najmanjši problem, problem je zaživeti trezen, je poudaril Tomazini: »Življenje brez alkohola je čisto nekaj drugega. Ko sem se vrnil iz bolnišnice, me je bilo sram sprehoditi se po kraju. Zanimivo, ni pa me bilo sram tedaj, ko sem se opotekal po cesti. Prvi dve leti po zdravljenju je bilo težko, še težje je bilo za mojo ženo, ker vame razumljivo ni imela zaupanja. Povsod je hodila z mano, razen v hribe zaradi njene bolezni ne. Bala se je, kaj bo … Moram povedati, da od petnajstih, kolikor nas je bilo skupaj v terapevtski skupini, več kot polovici ni uspelo in so se zapili nazaj.« V bolnišnici so ga obiskovali žena in otroka. Imel je neznansko srečo, da se mu družina ni odpovedala, da mu žena ni pokazala vrat v času, ko je alkohol izbral namesto družine. »Ko sem se odločil za zdravljenje, je bila moja edina motivacija družina. Nisem bil alkoholik, ki bi družino trpinčil fizično. Napil sem se in šel spat. Seveda to ni opravičilo in tudi sam se danes zavedam, kako srečen sem lahko, da mi družina ni obrnila hrbta,« je poudaril sogovornik.

Volk dlako menja, človek nikoli

Bolnišnica je bila varno okolje, zunanji svet ne. »Pravijo, da volk dlako menja, človek nikoli. Jaz sem se spremenil, ampak v notranjosti nekaj ostane za zmeraj, zato pravim, da odvisnost zdraviš, ne pa ozdraviš. Moraš se boriti celo življenje … Po zdravljenju sem se zato hitro pridružil Klubu zdravljenih alkoholikov Nova brazda Kranj. Enkrat prej sem za tri leta že pustil alkohol, brez zdravljenja in brez druženja v kakšnem klubu, društvu. Ko je po treh letih prišlo do večje stresne situacije, sem v trenutku šibkosti posegel po žganju, ki je bilo pri roki doma. Zato pravim, da v družini, kjer je bil prisoten alkoholizem, alkohola ne sme biti v hiši. Niti za obiske ne. Pred petimi leti, ko sem se odločil za bolnišnično zdravljenje, so me naučili nekaj pomembnega: kako trezen premagovati stresne situacije, kako se trezen boriti s pastmi v vsakdanjem življenju. Tudi v Klubu zdravljenih alkoholikov se pogovarjamo s sebi enakimi, se družimo, skupaj hodimo na izlete. Trenutno nas je devet veteranov, enajst članov in osem opazovalcev. Naš klub je odprt vsem, ki so uspešno zaključili enega od programov zdravljenja alkoholizma in potrebujejo pomoč in družbo pri urejanju življenja. Delujemo na principu tovariške in prijateljske skupine. Sestajamo se enkrat na teden, program pripravljamo in izvajamo člani kluba s pomočjo strokovnega sodelavca. Žensk je v klubu sicer manj, predvsem zato, ker prikrivajo alkoholizem, ker jih je bolj sram kot moške. Pa ni treba, v našem klubu tudi zagotavljamo varstvo osebnih podatkov in zasebnost članov in opazovalcev.«

Ne strezite mladim alkohola

»Rad bi, da se v medijih, v družbi nasploh pogosteje pokažejo pozitivni zgledi in ne samo tisto, kar je slabo. Veliko je v Sloveniji dobrih akcij, kot sta na primer 40 dni brez alkohola ali Z glavo na zabavo in o takih bi se moralo še več govoriti in pisati. Člani gorenjskih društev in klubov zdravljenih alkoholikov se družimo večkrat na leto, že aprila se bomo skupaj z družinskimi člani srečali na tradicionalnem teku prijateljstva v Mojstrani,« je ponazoril Franjo Tomazini, ki se skozi svojo lastno življenjsko izkušnjo zavzema tudi za to, da za volanom ne bi bilo praga tolerance, če je človek pred tem pil alkohol. »Vozil sem vinjen in imel neznansko srečo, da nisem povzročil prometne nesreče, da je bila kazen policistov še največ, kar me je doletelo,« je poudaril in dodal: »Alkohol je v Sloveniji dostopen skoraj na vsakem koraku in apeliram na gostilne, druge organizacije, tudi starše: ne strezite mladim alkohola. Omejite reklamiranje alkoholnih pijač.«

Franjo Tomazini še pove, da je danes največ vredno, ker mu žena končno zaupa. »Lahko grem od doma in je ne skrbi. Hodim v hribe, sem član Planinskega društva Radovljica in imam med zadnjimi gorniškimi podvigi tudi Škrlatico. Ukvarjam se z inovacijami, za nečakinjo sem naredil prešo, doma sem izdelal kuhinjsko pohištvo. Vsega tega se nisem zdaj naučil, to sem že znal, samo pred upokojitvijo pred petimi leti ni bilo za to nikoli časa oziroma kar ga je bilo, sem ga zapil. Zdaj sem trezen, pa si rad vzamem čas.«