Prihodnost je uganka

Na Japonsko je Cveta pripeljal ´bicikel´ oziroma letalo, potem ljubezen in šele na koncu služba, kar je obratno, kot je to v navadi pri Japoncih. Sicer so pri njih tresenja tal vajeni, ´kaj takega pa svet še ni videl´, je bil komentar petkovega potresa. Kaj bo prinesla prihodnost, lahko samo ugibajo.

Cveto Podlogar izhaja iz Gorij pri Bledu, že od leta 1988 pa živi na Japonskem, kjer je v enem smučarskih letovišč spoznal tudi svojo ženo Čiharu. Japonska se mu je naprej zdela izredno skrivnostna, gore pa so ga s svojo različnostjo privlačile, saj poleg plezanja ponujajo tudi številne druge užitke. Je gorski vodnik in smučarski inštruktor, ki je svoj hobi spremenil v službo.

Uvod v odgovor na vprašanje o doživljanju močnega potresa in cunamija na Japonskem se je v elektronskem sporočilu, ki smo ga prejeli v nedeljo dopoldne po našem času, začel takole: »Je nedelja popoldne in topel sončen dan. Zelo neobičajno miren dan, če nimaš prižganega radia ali televizije. Poročila in posnetki so namreč iz ure v uro bolj pretresljivi. Tu, v prefekturi Saitama, kakih 50 kilometrov severozahodno iz centra Tokia, je življenje normalno. Z vodo, elektriko, plinom, komunikacijo nimamo težav, tudi trgovine delajo. Precej je ohromljen cestni, železniški, letalski promet. Se pa na dve do tri ure zatresejo tla nekje do pete stopnje in še vedno pade kakšen krožnik iz omare ali pa zdrsne knjiga s police. Vendar je napoved za naslednje tri dni slaba: sedemdeset odstotkov potresnih sunkov bo še precej močnih in nevarnih, v glavnem tam, kjer je že sedaj najhuje.«

Potresi so sicer na Japonskem nekaj običajnega. »Pogosto se tresejo tla. Na vsakih nekaj let pa se zgodi tudi katastrofa. Ljudje s tem živijo in lahko bi rekel, da so kar navajeni, predvsem pa pripravljeni nanje,« nadaljuje Cveto, ki je tokratni potres doživel v avtu, na parkirišču. Odpravljal se je ravno domov iz hribov.

»Najprej sem mislil, da se avto maje – kot čoln na vodi, zaradi močnega vetra. Na džipu, ki je že tako precej visok, imam namreč pritrjena dva velika boksa za smuči, zato je nagibanje levo in desno ob močnem vetru nekaj običajnega. Vendar se je vse skupaj stopnjevalo, druge avtomobile na parkirišču je ravno tako začelo premetavati, polje, ki se je raztezalo od parkirišča naprej, pa je vidno valovilo. Občutek je bil podoben tistemu na trajektu, ko ta plove čez razburkane vode.«

Cveto je do doma potreboval dobrih enajst ur; če bi se obotavljal, bi pa pot trajala še dalj časa, saj so bile ceste zaprte, poškodovane; semaforji, bencinske črpalke mrtve. »Šlo je za las, imel pa sem tudi srečo, saj sem danes izvedel, da je trideset minut kasneje zemeljski plaz odnesel cesto, po kateri sem vozil.«

Potres na Japonskem je bil najmočnejši v njeni sodobni zgodovini z magnitudo 8,9, ki so jo kasneje zvišali na 9. Žarišče je imel na severovzhodu države, sprožil pa je tudi orjaški popotresni val, ki je opustošil vzhodno obalo in terjal ogromno življenj. Nihče ne ve točno, kolikšno bo končno število mrtvih.

»Presenečenj glede cunamija ni! Japonska je 'high tech' dežela in obvešča ljudi do deset sekund pred potresom, prek televizij, radiev, alarmi so inštalirani na mobilnih telefonih, računalnikih … Nekako imaš čas, da se kakorkoli že pripraviš. Zlezeš pod mizo, zapustiš prostor, ustaviš avto, če si na ulici, stopiš pod streho … Potem takoj sledijo obvestila o moči in kraju potresa ter nevarnosti cunamija, čas, ko bo dosegel obalo, ter celo višina vode. Tokrat pa je prišlo do gigantskih valovanj morja in po posnetkih, ki jih lahko kažejo, je večtonske ribiške ladje odneslo tudi štiri kilometre stran od obale. Ljudje se tako niso umaknili dovolj visoko ali pa preprosto niso imeli časa odhiteti daleč stran od morja.«

Mediji poročajo o prometnem kaosu, o praznih trgovinah …

»Japonci so zelo discipliniran narod. Trgovine so morda prazne le tam, kjer je vse odnesla voda. Delijo oziroma prodajajo nujne stvari, ki so pripravljene v vrečkah, tako da je vsak upravičen do enakega deleža. Pred vrati trgovin vidite vrste - tudi ponoči, vendar ni prerivanja, ni kraj. Kjer je najhuje, urejajo zadeve reševalna služba, vojska, civilna zaščita. Kar se prometa tiče, je pa pravzaprav sreča, da je ravno vikend in potrebe po prevozih na primer z vlaki, kot je to ob delavnikih, niso tako velike. Res je, da je vse skupaj obstalo in še stoji. Nekatere železnice so usposobili ravno toliko, da so recimo v 24 urah spravili ljudi domov – govorim recimo za stokilometrski pas okoli Tokia. Najbolj je prizadet sever Honšuja, ki leži severno od Tokia - tam pa res vse stoji. Naj omenim, da ni bilo nesreče na Šinkansenu, hitrem vlaku, ki vozi več kot tristo kilometrov na uro, ker jim ga je uspelo ustaviti pred sunkom. Avtoceste severno od Tokia so vse zaprte, uporabljajo jih le reševalne službe. Podobno je z letališči razen Sendaija, ki so ga poplavili mulj in ostanki naselij.«

Cveto ne razmišlja, da bi se vrnil v Slovenijo, saj mu Japonska reže kruh že dobrih dvajset let, pa tudi za zdaj so letalski poleti omejeni samo na tiste, ki odvažajo turiste in dostavljajo mednarodno pomoč. Ni skrival strahu pred nastalo situacijo; s soprogo pa sta se ravno v času, ko smo brali njegovo sporočilo, odpravljala v avto in na jug.

»Posledice katastrofe se bodo poznale še leta in leta, saj je ogromno domov porušenih, tam, kjer so stali, pa ni več zemlje. Spremenila se je konfiguracija terena, saj so nastala jezera, kjer jih prej ni bilo. Kot sem omenil, se bo krizno stanje, glede na potresne sunke, nadaljevalo se kakšne tri dni, pa še kakšen mesec v bolj blagih oblikah. Kaj nam bo prinesla prihodnost, je trenutno uganka …«