Moja žena je hladna kot led in mi ne da (18)

Ženska z imenom Althea je bila tretja, ki je nasedla prevarantu, imenovanemu Toni. Lahko jih je bilo še več, vendar so se druge skrile, podobno, kot se niso hotele razkriti v nedavnem »mariborskem« primeru, ko se je odkrilo, da skupina mladeničev izsiljuje več starejših žensk, ki so na internetu iskale ljubezen.

Prej, preden zapišem pogovor, ki sva ga imeli z Altheo, naj povem, da sem za mnenje o tako imenovanih internetnih zmenkih vprašala tudi sociologinjo A. K., ki je nekaj časa to plat virtualnega življenja intenzivno raziskovala, po rojstvu otroka pa je vse skupaj morala zaradi preveč obveznosti opustiti.

Takole pravi: »Na različnih portalih v glavnem prevladujejo ženske, ki imajo praviloma visoko izobrazbo. Živijo v izpetem zakonu ali pa so že ločene in se počutijo zelo osamljene. Moških je procentualno veliko manj, med tam prisotnimi pa, kako zanimivo, v večini prevladujejo tisti, ki se lahko pohvalijo le s srednješolsko izobrazbo. Običajno so tudi manj vešči komunikacije kot ženske. Tisti redki, ki pa znajo obračati besede, so zato deležni večjega navala s strani žensk, zato tudi lažje izbirajo. Primer, kot je ta, ki ga opisujete, je zato pričakovan. Prepričana sem, da bo tovrstnega izkoriščanja preko interneta čedalje več, zato je na mestu opozorilo, naj bodo uporabniki pri komunikaciji z naključnimi (ne)znanci skrajno previdni.«

Kot sem že zapisala, so se zgodbe Marije, Lucije in Althee dogajale kakšno leto pred mariborskim primerom, ki je, še nedavno tega, polnil časopise.

Ko sem se pogovarjala z Altheo, sem pomislila, koliko je še tistih, ki živijo dvojno življenje: enega v realnosti in enega v virtualnem svetu, kjer počnejo stvari, ob katerih se ježi koža.

Althea pa je povzela besedo: »Nekoč sem na Googlu iskala pravne nasvete, ker sem se želela pozanimati o zapleteni družinski situaciji, ki sem jo imela. Namreč: v osemdesetih letih sem spoznala gospoda XY, iz več kot enoletne zveze sta se mi rodili dvojčici. Oče se nikoli ni brigal zanju, jaz pa se prav tako nisem trudila, da bi s pomočjo sodišča dosegla, da bi zanju plačeval preživnino. Trenutno hčerki študirata v tujini, kakšen dodaten evro bi jima prav prišel. Zanimalo me je, ali lahko z več kot dvajsetletnim zamikom uveljavljam njune pravice.

Medtem ko sem si kuhala večerjo, sem pokukala še na 'maile'. Kolegice so mi poslale nekaj običajnih stvari, od fotografij golih moških do različnih, že stokrat prežvečenih smešnic. Potem zagledam tudi 'mail' iz Internetne pravne pisarne.

Spoštovana gospa,

vsekakor lahko zahtevate vračilo sredstev. Od 112.000 evrov dalje. Iz napisanega sicer ni razvidno, kdo je najel in odplačeval kredit za stanovanje, a če ste ga vi sami ali le delno, se lahko zahtevku prišteje še od vas odplačani kredit. Vse to je le osnova, bolj važno je, za koliko sta potem to stanovanje prodala in koliko je kdo v nakup le-tega vložil. S spoštovanjem, Anton H., pravni svetovalec

Namrščila sem čelo. Odgovor ni imel nobene zveze z mojimi problemi. Napisala sem mu še en 'mail'.

Spoštovana gospa,

neplačevanje preživnine je kaznivo dejanje. Kaj pa, če bi na MNZ podala ovadbo zoper preživninskega zavezanca zaradi neplačevanja preživnine? Mogoče pa bi se obiska policije in morebitnega kazenskega pregona vsaj toliko ustrašil, da bi preživnino začel plačevati.

Obstaja obrazec Gospodarskega vestnika (GV 500), ki ga izpolnite. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar pravnomočna sodba tudi je.

V predlogu za izvršbo boste morali navesti tudi zamudne obresti. Če jih tisti, ki je predlog sestavljal, ni navedel, sodišče izterja samo tisto, kar je navedeno. Predlogu bi moral biti priložen tudi izračun zamudnih obresti. Lahko vam jih izračunajo na kakšni banki (ki pa za to zaračuna okoli 50 evrov), ali pa pri kakšnem večjem Centru za socialno delo, če imajo tak računalniški program. S spoštovanjem, Anton H., pravni svetovalec

Jaz sem mu odgovorila:

Spoštovani,

proti očetu svojih hčerk sploh še nisem vložila tožbe za priznanje očetovstva. Kakšen bi bil prvi korak?

Spoštovana,

vabim vas v mojo pisarno na…ulici, kjer bova dorekla zadevo. Oglasite se jutri ob 11. h. S spoštovanjem, Anton H., pravni svetovalec

Ulica, kjer je imel svojo pisarno, je bila v bližini službe. Izkoristila sem uro za kosilo in ko je odbila enajsto, sem že potrkala na vrata Pravne svetovalnice. Odprl mi jih je sam. Bil je visok, lep moški, njegovi lasje so bili brez sivih nitk, nagonsko sem pomislila, da si jih mogoče barva (seveda si jih je). S širokim nasmehom me je povabil, naj vstopim.

Pisarna ni bila najbolj čista, fascikli in stari časopisi so ležali vse križem. Stol, na katerega sem sedla, pa je bil zelo udoben.

Vprašal me je, če bi kavo, in ne da bi počakal, kaj mu bom odgovorila, je stopil do avtomata, ki je stal na manjši klubski mizici in je bil pokrit z belo kuhinjsko krpo.

'Ženske, ki se ne grebejo za preživnino, so redke,' je dejal nekako mimogrede in me pogledal globoko v oči. Za trenutek so se mi zašibila kolena. Zdelo se mi je, kot da me je njegov pogled razgalil do zadnjega kosa oblačila.

Imel je zelo lepe roke. Dolgi, kirurški prsti so bili negovani, nohti pristriženi in čisti. Ljudi sem že od nekdaj rada gledala v roke. Mogoče je bil to kakšen podzavestni fetiš?

Potem sva kramljala o vsem, samo o mojem problemu ne. Ura je minila kot blisk, meni se je že mudilo, saj sem želela zaviti še v kantino po sendvič in jogurt. (se nadaljuje)