Čez mejo kot predsednik

"Čez mejo sva se peljala, kot da bi v avtu imela predsednika," je o tem, kako sta v Ukrajino uvozila star dianin motor, povedal Gorazd.

Tako. Motor je zunaj. V pričakovanju Gorazda z rezervnim motorjem sedemo h kosilu in komaj pojemo neke čudne hrenovke, naš gostitelj Slavko je potrdil, da Ukrajinci nimajo pojma, kako se delajo tovrstne mesnine, kaj šele klobase in salame, že zazvoni mobitel. »Tukaj na tabli piše Stryi, kam naj se pripeljem?« se oglasi Gorazd ob vstopu v »naše mesto«. Jesss, sta že tu. Slavko je modro ugotovil, da je najboljše, če gre našima fantoma kar sam naproti. Čez nekaj minut sta Gorazd in Aleš zapeljala na dvorišče. Veselje, olajšanje, skratka kamen odvaljen od srca … Glede na to, da sta vozila celo noč, sta bila videti odlično. No, mogoče se nam je le tako zdelo zaradi našega navdušenja, da sta vendarle tu in z njima nadomestni motor.

Kako je bilo na meji, nas je seveda takoj zanimalo. »Ko sva prišla na mejo, je carinik takoj, ko naju je videl, poklical vodjo izmene. Ta je gledal motor, kimal z glavo, se posmejal in rekel, le peljita naprej. Čez mejo sva šla, kot da imava predsednika v avtu,« je bil presenečen Gorazd. Bravo, konzul Boris, ki bi mu takrat najraje podelil olimpijsko zlato medaljo. Če bi bil z nami in bi jaz pri roki imel odličje.

Gorazd in Aleš sta še prej kot v uri obrnila nazaj, saj ju je v ponedeljek čakala služba, do doma pa še daleč. Kot smo kasneje računali, sta v 34 urah naredila 2250 kilometrov. Vsa čast fantoma. Nama z Aljažem pa ni preostalo drugega, kot da se spet lotiva dela, tokrat v obratnem vrstnem redu kot pred nekaj urami. Nama bo uspelo, bo motor zvečer le zapredel?