Prvoborec Golega otoka

Radovan Hrast, eden prvih zapornikov iz Slovenije na Golem otoku, je bil sredi februarja star 80 let. Na Golem je bil zaprt skupaj 30 mesecev. To je bil čas, ki ga ni.

Radovan Hrast, za prijatelje Rado, je bil 15. februarja star 80 let. Tega dne leta 1931 se je Lojzki in Oskarju Hrastu v Bukovščici v Selški dolini rodil sin. Ker je bila takrat pustna nedelja, so od hiše do hiše hodile maškare. Oče Oskar jih je bogato obdaroval in govoril: »Danes je pri nas srečen praznik. Več kot pustna nedelja. Rodil se nam je krepek, zdrav in prelep fantek. Radko mu bo ime!«

Rado je odraščal in se dobro učil. Vojna je prekinila šolanje. Hrastov dom je postal zbirališče partizanov in aktivistov. Tudi Rado se jim je želel pridružiti, vendar je bil premlad. Spomladi leta 1944 je postal eden najmlajših gorenjskih partizanov. Po vojni je šel v ljubljansko gimnazijo in sodeloval v mladinskih delovnih brigadah, zakonca Tončka in France Marolt, ki sta poučevala na šoli, pa sta njega in kasnejšega znanega radijskega napovedovalca Marjana Kralja navdušila za sodelovanje v folklorni skupini.

Po končani gimnaziji se je bilo treba odločiti za nadaljnje šolanje. Radovana je izzivalo morje. Vse bi dal za pomorsko šolo. Ker je zamudil vpis na pomorsko šolo na Reki, je odšel v Dubrovnik in tam končal prvi letnik. Drugi letnik je začel na Reki. Tu se je začel čas, za katerega je zapisal, da ga ni.

Prvič na Goli otok

Ker so bili leta 1948 in 1949 v Jugoslaviji nemirni časi, saj je bil spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo zaradi resolucije Informbiroja na vrhuncu, so dijaki pomorske šole razpravljali tudi o političnih temah. Kritizirali so predvsem privilegije vodilnih komunistov in oficirjev. Rado je bil sprva zadržan, nato pa je pritrjeval njihovemu razmišljanju. To je bilo usodno. Sošolec, sodelavec Udbe, ga je prijavil. Na predvečer dneva mladosti, 24. maja leta 1949, so ga zaprli in zaradi delovanja zoper državo obsodili na dve leti družbeno koristnega dela. Vklenjenega v lisice so ga skupaj s sotrpini pod plaščem noči odpeljali neznano kam. V Bakru so jih strpali na leseno barko in jih odpeljali na Goli otok.

»Goli, suhi in bledi, umazani od prestanega bruhanja, stojimo na krovu. Znova zagrmi glas: Skočite v morje! Glavo pod vodo! Zdaj vem, da je konec. V nas uperjene brzostrelke bodo vsak hip zaropotale. Moj grob bo torej morje. Toda to je le vzgojni način kopanja ali umivanja. Nekaj deset metrov od obale stoji miza. Ob njej kup zaporniških oblek. Oblačim se … Nato sledi vpis v matično knjigo. Vpisan sem pod zaporedno številko 2. Zdaj sem informbirojevec na družbeno koristnem delu,« je zapisal Radovan Hrast v knjigi Viharnik na razpotjih časa, ki je dopolnjena izdaja njegove prve knjige Čas, ki ga ni. Rado je kot eden prvih slovenskih zapornikov preživel na popolnoma golem otoku brez zelenja, sredi razbeljenih skal in silovitega britja burje, ki je v tem območju pod Velebitom najhujša, skoraj pet mesecev. Nato so ga spustili. Z ladjo Punat, ki je pripeljala na Goli otok največ zapornikov, se je vrnil na celino. Vendar je moral še za tri mesece na mladinsko delovno akcijo na gradbišče avtoceste pri Slavonskem Brodu. Za božič leta 1949 je prišel domov, vendar ni smel nikomur, niti domačim, črhniti, kje je bil. Vrnil se je na Reko, kjer je dobil delo v podjetju Jadrolinija, in nadaljeval šolanje. Udba ga je vztrajno priganjala, da bi ovajal svoje prijatelje in sošolce, vendar se Hrast ni dal. »Če sem na kaj ponosen, sem na to, da nisem oficirjem Udbe, ki so me klicali na pogovore, o svojih sošolcih, prijateljih, sodelavcih in profesorjih rekel niti besedice,« se spominja Rado.

Pekel »dvomotorca«

Radu ni bila usojena svoboda. Nasedel je znancu iz Ljubljane, oficirju Jugoslovanske armade in sodelavcu Udbe, ki je udrihal čez razmere v vojski in Radu predlagal, da bi s hitrim motornim čolnom s Cresa pobegnila v Italijo. Zvečer 24. januarja leta 1951 se odpravi Rado na dogovorjeno mesto. Tam ga ni čakal prijatelj, ampak oficir Udbe, ki ga je aretiral maja leta 1949. Za povratnika Hrasta se je začela kalvarija. Kot »dvomotorec«, kot so pravili povratnikom na Goli otok, je doživljal najhujše oblike ponižanja in razčlovečenja. Bil je del »bande«, ki jo je bilo treba na vsak način prevzgojiti. Doživljal je krutost ljudi, kakršne niti zveri ne poznajo. Kljub težkim trenutkom, v katerih so številni zaporniki skušali samemu sebi vzeti življenje, spodbujanju nasilja zapornikov nad zaporniki in smrtonosnemu pohodu tifusa je ostajal Rado razumen in pogumen. Njegovo drugo bivanje na otoku je trajalo 26 mesecev, dva meseca dlje, kot je bilo določeno. Zjutraj 1. maja leta 1953 je Rado potrkal na vrata šole v Olševku pri Preddvoru, kjer je bil oče ravnatelj.

Vsi trpini Golega otoka

Radovan Hrast je v življenju počel in doživel marsikaj. Igral je na kitaro in bas, delal je v Kranju in v Ljubljani, študiral in tudi plul po morjih sveta, in si s soprogo Danico ustvaril prijeten dom v Šmartnem ob Savi pri Ljubljani. Zadnja leta se z izletniki pogosto vrača na kraj mučeništva na Golem otoku in tudi na bližnji otok Grgur, kjer je kot zapornik gradil žensko taborišče. Z neverjetno energijo in pozitivno mislijo pojasnjuje svojo zgodbo otoka in časa, v katerem se je to dogajalo.

Na vprašanje, kako zmore tako sproščeno stopiti na otok in brez sovraštva in maščevanja govoriti o svojih rabljih, odgovarja: »Ko sem prvič kot svoboden človek stopil na Goli otok in strmel v upravno stavbo, za katero sem lomil in klesal kamen, sem se najprej vprašal, ali je sploh mogoče, da sem tukaj živ. Odprl sem šampanjec in ga natočil sebi in prijateljem! Na otok se ne vračam s sovraštvom. Nasprotno. Spoznavam, da mi ta kamen, ki ga tisočletja greje sonce in brije burja, daje neverjetno pozitivno energijo. Ko sem začel razmišljati o nas, zapornikih, in tistih, ki so nas fizično in psihično trpinčili, sem spoznal, da smo bili vsi na istem, da so bili morda naši rablji še večji reveži kot mi. Tako kot mi niso bili svobodni. Kot mi so trepetali, če bodo dovolj podložni svojim gospodarjem in če se bodo živi vrnili z otoka. Mi in oni smo bili ujetniki tistega časa. Zamerim pa takratnim partijskim funkcionarjem, da ljudem, ki se v tistem zmedenem času niso znašli ali ga niso razumeli, niso povedali resnice, ampak so jih po nedolžnem pošiljali v najhujše trpljenje!«