Postne priložnosti

Začel se je pozneje kot druga leta, a kot vedno: po pustu post. Tele vrstice so napisane na pepelnico, objavljene pa na prvi petek v postu. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj nam post danes sploh še pomeni in kako ga prakticirati? Zato poglejmo – da bi lahko potem primerjali – kako so se ga držali nekoč. V nekem članku, ki ga je Gorenjec Fran S. Finžgar napisal za Ljubljanski dnevnik leta 1952, a ga ta ni objavil, se je pisatelj spominjal, kako so se na Gorenjskem postili v njegovih otroških letih, torej pred 1900. »Mi starčki ta post še dobro pomnimo. Blizu polnoči pred pepelnico so zapeli zvonovi in z resnim glasom vernike opozorili: Post!!! In verniki so ga izpolnjevali z vso resnobo in živo vero. S pepelnično sredo je bil za 40 dni v vseh vernih družinah konec vsake mesne jedi. Nihče ni okusil koščka mesa, nihče ni uporabil kančka prašičeve masti za zabelo. Tudi rano jutranje kosilo je bilo odmaknjeno do desete ure. Opoldanskega obeda ni bilo več. Šele popoldne skromna sočivna južina. Tako pritrgovanje v jedi, tak resnoben post so verniki na podeželju, nekdaj – še za mojih mladih let, vsi natančno držali. Toda ta res strogi post ni bil ljudem na škodo zdravju. Modri zdravniki so pisali, da je tak zdržek od mesovja zdravju le v korist.«

Bi danes takšno disciplino pri jedi sploh še zmogli? Po mojem ne, pa ne zaradi takega načina prehranjevanja, ampak zaradi spremenjenega načina življenja. Stvar je v tem, da je kmečka družina živela in delala skupaj. Človek se lažje »disciplinira«, če to počne skupaj z drugimi in v takem primeru »rano jutranje kosilo«, odmaknjeno tja do desete ure, sploh ni problem. Opoldanskega obeda večina tako ali tako nima več in »skromna sočivna južina« enkrat popoldne sploh ne bi bila napačna. A stvar je v tem, da ima danes skoraj vsak član družine drugačen dnevni red in večina je zdoma, vsak na drugem kraju. Kje pa boš dobil ob desetih dopoldne rano jutranje kosilo, kdo bi ga pripravil? In v kateri gostilni bi ti bili pripravljeni popoldne postreči le s skromno sočivno južino? Take reči so kuhale naše babice po naročilu izročila, za (i)zbrano družbo ob domači mizi. Danes takšna praksa ne bi bila skromnost, bila bi velik luksuz, ki bi bil vrh tega še visoko v trendu zdravega načina življenja!

Danes si lahko v primerjavi s Finžgarjevim »strogim« postom privoščimo le še kake »delne« poste v slogu »40 dni brez alkohola«, »manj žri in več se giblji« ipd. Že to je velik dosežek. Tudi Cerkev sama je v zadnjih nekaj desetletjih v postnih zahtevah več kot popustila. Od vernikov pričakuje, da se le v dveh od štiridesetih dni »zdržijo« mesa (razen ribjega) in ne najejo povsem »do sitega«. Pa še to pričakuje le od tistih, ki so stari od 18 do 60 let in zdravi. Kakšen popust v primerjavi s Finžgarjevim postom izpred stotih let! Cerkev sicer priporoča dodatne, fakultativne »zdržke«. Poleg zdržka od mesa so še druge možnosti: zdržek od sladkarij in poobedkov, od kave ali kajenja, od televizije, računalnika in podobnih reči (za katere je stric mojega očeta, ki je bil duhovnik stare sorte, še v letih drugega vatikanskega koncila pridigal, da so hudičevo delo). Namesto sedenja pred televizijskimi in računalniškimi zasloni lahko več časa posvetimo stikom z bližnjimi … Cerkev pričakuje, da v postu več časa namenimo pomoči tistim, ki so tega potrebni; posebni skrbi za koga v bližini, ki je ostarel, bolan, osamljen, reven … Predvsem pa naj bi bili v tem času bolj pobožni, več molili, brali Sveto pismo … K temu lahko dodam samo: tudi sicer več brali in premišljevali, ne le o svetih, tudi o posvetnih rečeh.