Do branja po prijaznejši poti

Štiri učiteljice OŠ Jakoba Aljaža so na podlagi dolgoletnih izkušenj napisale priročnik za učitelje, ki ponuja drugačno pot pri osvajanju predbralnih veščin in branja.

Na Osnovni šoli Jakoba Aljaža Kranj se prvošolci že več kot deset let vsako prvo šolsko uro v tednu zberejo v jutranjem krogu, ki je namenjen dejavnostim s prav posebnimi učnimi cilji. Delo je zasnovano tako, da bi dosegli kar najboljši celostni razvoj otroka, dodobra razvili predbralne veščine in ga popeljali v svet branja. Mnogo vaj za razvoj čutil, motorike in socialnih veščin so učiteljice povzele iz pedagogike Marie Montessori. Učenje ob vključevanju vida, sluha, tipa, vonja in okusa je otroku blizu, znanje pa je trajnejše. Pri učencih se kaj kmalu pokaže napredek pri motoriki, povečata se koncentracija in strpnost, najpomembnejše pa je lažje osvajanje bralne tehnike, saj otrok spozna vsak glas in črko skupaj s pripadajočim gibom, določeno sliko in pesmico. Vse to je učiteljice v prvi triadi Darjo Pintar, Tatjano Murovec in Emino Veselič ter zdaj že upokojeno specialno pedagoginjo Magdo Štupnikar spodbudilo k pripravi posebnega priročnika, ki so ga naslovile Opismenjevanje in razvoj vseh čutil. Priročnik, ki so ga izdale v sodelovanju z Zavodom za šolstvo, ponuja novo pot pri kakovostnejšem opismenjevanju, vsebuje pa natančne opise tridesetih učnih ur.

Eno od njih smo pred kratkim obiskali tudi mi. Učna ura je podobno kot vsaka pedagoška ura razdeljena na uvod, glavni del in zaključek. Učenci so se na začetku ob tihi glasbi mirno zbrali v označenem krogu na tleh. Za jutranji pozdrav so si podali narciso in jo povohali, prste in dlani pa so razgibali s prelaganjem fižolov v steklenice z različno širokimi vratovi, po načelu od lažjega k težjemu. Glavni del ure je bil osredotočen na spoznavanje glasu Š. Učiteljica je povedala zgodbo o deklici, ki je kokoši podila v kokošnjak. Otroci so spoznali gib za omenjeni glas - z obema rokama podijo 'kokoši' in obenem izgovarjo ŠŠŠ. Pozorni so bili na pravilen izgovor glasu, položaj ustnic, glas pa so ves čas spremljali s pripadajočim gibom. Ob poimenovanju predmetov v sredini kroga so bogatili besedišče in določali pozicijo glasu v besedi. Ob koncu se vsak učenec iz kroga mirno odpravi v klop.

»Ko učitelj pokaže gib, učenci spontano izgovorijo ustrezen glas. Z gibom za glas ozavestijo razlikovanje glasov v besedi. Učitelj jim pokaže več gibov, oni jih 'preberejo', na ta način pa jih avtomatično speljemo v vezavo pri branju. Učenci na naši šoli že vrsto let nimajo težav z začetnim branjem, le eden ali dva v razredu potrebujeta pomoč specialnega pedagoga,« je pojasnila Magda Štupnikar. Emina Veselič, ki v tem šolskem letu poučuje prvošolce, ob tem doda, da starši v preveliki vnemi otroke pogosto učijo narobe brati: »Naučijo jih črkovati in zelo otežijo pot do vezanega branja. Ne vedo, kaj berejo, cilj pa je razumevanje prebranega.« Kot pravi, se sadovi vaj, ki jih izvajajo v prvem razredu, najbolj pokažejo leto kasneje, ko se učenci zaradi dobrega poznavanja glasov in pripadajočih gibov bistveno lažje naučijo brati: »Ni več mukotrpnega učenja branja, večina začne brati kar čez noč.«

Pot do branja pa ni vselej lahka. »Nepravilni pristopi in težave pri začetnem branju lahko pri otroku porodijo strah, jezo ali odpor do branja. Najhujše pa je, če otrok dobi občutek lastne manjvrednosti, kar ga lahko zaznamuje za vse življenje,« opozarja Magda Štupnikar. Raziskave so pokazale, da se ob glasnemu branju pred poslušalci v telesu bralca sproža kar enajst encimov. »To je velik stres, posebej za bralca začetnika. Zato moramo biti previdni in tenkočutni, preden otroke z branjem izpostavimo pred celo skupino,« je dodala. Tudi pri vajah v jutranjem krogu se držijo načela, da nobena stvar, ki jo otrok pokaže, ni napačna, pač pa pogledajo, kako bi lahko kaj spremenil, naredil drugače. »Očitek 'ne znaš', 'to ni v redu' je za otroka zelo hud, sploh če ga učitelj izreče pred drugimi otroki,« je še dodala.