Enaindvajset ur za volanom

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / sobota, 26. februar 2011 / 06:00

Z vlečno službo, po ukrajinsko evakuatorjem, smo se peljali v mesto Stryi, kamor se je poročil Slovenec z Dolenjskega. Slavko Fink.

Ja, veseli smo bili, ko je naš evakuator, tako v Ukrajini namreč rečejo vlečni službi, po šestih urah čakanja tam ob robu deževne ceste in vsakokratnem žalostnem pogledu na našega spačka, le prišel. V situaciji, v kakršni smo bili, se nam je čas še toliko bolj vlekel. Vsakokrat, ko sem pogledal našega spaka tako … naravnost v oči, se mi je njegov pogled na neki način zdel otožen. Kot da je bilo tudi njemu hudo, ker se mu je to zgodilo. Češ oprosti, nisem hotel. »Vse bo še v redu, našli ti bomo nov motor in spet se bomo skupaj potepali naokrog. Obljubim ti.«

Ko je naš prevoznik, Roman po imenu, ugledal spačka, se je najprej smejal in nam razložil, da pozna tak avto, da ga je v starih francoskih filmih vozil Louis De Funes. Pa še res je. Fant, vajen posla, je hitro naložil spačka na kamion, mi pa smo se vsi trije stisnili v šoferjevo kabino. Gremo. Vmes sem izvedel, da je Gorazd že naložil motor, da bo v Kamniku pobral prijatelja Aleša in da bosta krenila proti Dunaju. »Ko se boste pri Slavku naspali, se jutri slišimo, da bomo videli, kako naprej. Treba bo nekako uvoziti motor,« je sporočil naš zlati konzul v Kijevu Boris. Joj, kako se je šoferju Romanu spalo. Nam prav tako, ampak z razliko od njega smo mi lahko izkoristili … Sem in tja smo si rekli kakšno besedo in se poskušali nekako razumeti. Kot sta rekla potem Aljaž in Darja, je vozil zelo počasi. Mi sploh nismo imeli nobenega občutka. Vedno znova smo lahko videli le, da je fant precej utrujen, naslanjal se je na volan, odpiral okno, se nekajkrat ustavil, se polival z mrzlo vodo. Uffff … Potem mi je povedal, da vozi že 21 godin. Ni mi takoj kapnilo, kaj je s tem mislil. Da bi vozil že toliko let, je bil premlad, mogoče je pa od tega leta naprej šofer? Šele po nekaj časa sem ugotovil, da Romanov godin v slovenščini pomeni ur in takoj mi je postalo jasno, da je že toliko časa brez počitka za volanom.

A vendar, bili smo zadovoljni, da gremo. Domov? Ja, počutil sem se, kot da smo doma, ko smo ob četrti zjutraj zapeljali v mesto Stryi na dvorišče pred Slavkovo delavnico. Posebej, ko se je pripeljal Slavko, Roman ga je vrgel iz postelje, da bi nas pozdravil in namestil v stanovanje nad delavnico. Jutri je nov dan, se vidimo, vratar vam bo odprl delavnico, lahko začneta »šravfat«. Preden smo ugasnili v noč, sem Gorazdu še sporočil, naj obrne z Dunaja na jug, saj naj bi šel čez mejni prehod Čop med Madžarsko in Ukrajino in ne kje na Slovaškem.