Prvi alarm krvavitev dlesni

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sreda, 23. februar 2011 / 06:00

Parodontalne bolezni so zelo pogost in nadležen pojav, ki lahko privedejo celo do izgube zob in ogrozijo naše splošno zdravstveno stanje.

O parodontalnih boleznih smo se pogovarjali z Diano Terlević Dabić, dr. dentalne medicine, ki ima ambulanto v Zdravstvenem domu Škofja Loka.

Kaj je parodontoza in za kako pogosto bolezen gre?

»Danes so parodontalne bolezni zelo pogost in nadležen pojav. Skoraj vsak posameznik se je vsaj enkrat v življenju že srečal z eno izmed oblik tovrstne bolezni. Vnetje dlesni (gingivitis) in vnetje tkiv, ki so opora zobu v kosti (parodontitis, pacientom bolj znano kot parodontoza), lahko, če ni zdravljeno, privede do izgube zob in ogrozi splošno zdravstveno stanje. Bolezen je kronična in ne boli.«

Kakšni pa so znaki?

»Edini znak, ki ga pacient opazi, je krvavitev iz dlesni ob čiščenju.
Vzrok je ponavadi nezadostno čiščenje. Krvavitev dlesni je znak vnetja. Zdrava dlesen je čvrsta in elastična. Je svetlo rožnate barve, ne krvavi in je neboleča. Prvi znak, da nekaj ni v redu, so zagotovo intenzivno rdeče, boleče in nabrekle dlesni, ki ob dotiku lahko krvavijo. Hkrati se lahko pojavi tudi slab zadah. To so prvi znaki parodontalne bolezni, ki ji pravimo gingivitis. Oblikujejo se plitvi obzobni žepki, v katerih se nabira in zadržuje vse več bakterij. Sčasoma nezdravljeno vnetje dlesni lahko napreduje v tako imenovani parodontitis. Ker bakterije načenjajo dlesni, obzobni žepi postajajo čedalje globlji, v njih pa je prostora za vse več bakterij. Medtem ko je gingivitis vnetni proces, lahko rečemo, da je parodontitis že destruktivni oziroma uničujoči proces. Bolezen namreč napreduje v globino in povzroči postopno propadanje obzobnih tkiv, kot so vezivno tkivo, zobni cement in nenazadnje podporna kost, ki skrbi za to, da je zob trdno nameščen v naši čeljusti. Pri napredovani bolezni je škoda skoraj nepopravljiva. Propadejo namreč vsa tkiva, ki zob držijo v čeljusti. Žepi so globoki več kot 6 mm in krvavijo, hranjenje je oteženo, prisoten je nenehno slab zadah in na splošno se ne počutimo najbolje. Zobje so zaradi odmika dlesni navidezno precej podaljšani,majejo se in nazadnje izpadejo.«

Kaj storiti, če pri umivanju zob opazimo krvavitev?

»Običajno, ko opazimo krvavitev, popustimo pri higieni, saj si krvavitev napačno razlagamo. Krvavitev naj bo alarm, da je potrebno spremeniti tehniko oziroma metodo čiščenja in njeno pogostnost, morda pa je potrebno poseči tudi po razkužilnih raztopinah, s katerimi onemogočimo bakterije, ki v ustih povzročajo vnetja. Uporabno pravilo je, da vedno začnete čistiti na tistih mestih, kjer imate največje težave. Bakterijske obloge, ki pokrivajo površino zob, so glavni vzrok za nastanek vnetja dlesni ali obzobnih tkiv.«

Vzrokov je verjetno še več?

»Poleg prekomernega kopičenja škodljivih bakterij v ustni votlini lahko obolenje dlesni sprožijo ali poslabšajo tudi različne bolezni in zdravila, kajenje, stres, nezdrava prehrana in diete, hormonske spremembe v nosečnosti, menopavzi in puberteti, diabetes, dedni dejavniki, mehanski vzroki, kot je škripanje z zobmi ipd.«

Kaj lahko naredimo, da bi preprečili nastanek vnetij?

»Nastanek je možno preprečiti s pravilnim čiščenjem, rednimi kontrolnimi pregledi, ki so usmerjeni v zgodnjo prepoznavo, in z vzdrževalnimi ukrepi.«

Kako poteka zdravljenje parodontalne bolezni?

»K zdravljenju parodontalne bolezni je potrebno pristopiti na pravi način. Algoritem zdravljenja je najprej vzpostavitev higiene, kar pomeni, da pacientu natančno razložimo pomen in način pravilnega čiščenja zob in obzobnih tkiv. Naslednja faza je čiščenje mehkih in trdih zobnih oblog nad in pod dlesno. Če si zob in dlesni ne očistimo dovolj temeljito, mehke zobne obloge sčasoma poapnijo in nastanejo trde zobne obloge, ki jim pravimo zobni kamen. Zobni kamen je še dodatno mesto, kjer se mehke zobne obloge hitreje nabirajo. Zobni kamen lahko odstrani le zobozdravnik.

Bistveno je tudi razkuževanje s klorheksidinom v tekočini in gelu. Pacienta nato naročimo na kontrolo po šestih tednih. Takrat se odločimo, ali morda potrebuje luščenje in glajenje korenin in po potrebi opravimo to fazo, ki navadno poteka tako, da pacient prihaja večkrat. Vse do sedaj opisane postopke imenujemo »Higienska faza«. Po tej fazi ugotovimo stopnjo izboljšanja. Če so rezultati dobri, žepki pa plitvi, pacient stanje le vzdržuje z občasnimi kontrolami pri zobozdravniku. Če se kljub skrbni higienski fazi in dobri higieni pacienta ugotovi, da so še prisotna področja, kjer se z omenjenimi postopki ne da doseči izboljšanja, se pacienta običajno napoti k specialistu parodontologu. Poudariti je treba, da so zdrava obzobna tkiva pogoj vsake zobozdravstvene oskrbe. Predvsem je pri tem pomembno, da se pacient zaveda, da sam lahko največ naredi zase z doslednim upoštevanjem navodil zobozdravnika, ki ga vodi.«