Strmolska Vilma (5)

Franc Eržen, šef lovskih čuvajev v obsežnem strmolskem lovskem revirju, je sodeloval s partizani. V partizanih so mu padli trije bratje. Že po likvidaciji gospodarjev so ga mobilizirali domobranci in moral je delati v Cerkljah v njihovi pisarni. Bil je strašno nesrečen. Ko se je Vilma peljala mimo s ponijem na pošto, jo je prosil, naj mu priskrbi civilno obleko. Na zapravljivčka je vrgla še svoje staro kolo, da bi se lahko odpeljal do Kranja. Čez nekaj dni mu je z vlakom uspelo iz Maribora pobegniti v Avstrijo, kjer je dobil službo na nekem velikem posestvu. Več veleposestnikov ga je tja vabilo že pred vojno.

Vilmi je posvetil celo knjižico pesmi. Nekoč ji je pisal, naj pride za njim, da bi se tam poročila. Ona mu je odgovorila, da je Slovenka in da ne bo šla nikamor. Vilmo so zaradi pomoči pri Frančevem pobegu zaprli v Cerkljah na orožniški postaji. Orožniki so jo poznali, saj so po smrti gospodarjev stražili grad. Njihov »majster« jo je celo poučil, da nimajo »nobene podlage« za pripor, zato se ne sme pustiti zasliševati. Zahteva naj, da bi jo zaslišali na gestapu v Kranju. V Cerkljah jo je zasliševal zloben in grd Nemec, ki ji je včasih dvoril na pošti. Zdelo se mu je »za malo«, da se Vilma upa tako »postavljati«. Za kolo je priznala, da ga je Francu posodila, ker da jo je prosil. »Majster« je odšel k Amaliji in ji dejal, naj o tem obvesti Rösenerja, ki so ga Hribarjevi poznali. Pokrajinskega vodja za Kranjsko dr. Skalka so takrat že poslali na rusko fronto, ker je bil preveč prijazen s Slovenci. Zlobni žandar se je prišel opravičit gospe Amaliji.

Vilma v svojih pripovedih kar ne more dosti prehvaliti strmolskega gospodarja: »Težko najdeš takega človeka; bil je ljubezniv, miren, eleganten, a preprost človek.« Imel je veliko skrbi s svojimi gospodarskimi posli. Ker je bil velik estet, se je zanimal za umetnost in je rad zahajal v naravo. Kot navdušen lovec in ribič je bil obkrožen z mnogimi lovskimi prijatelji. Imel je svoje letalo, pilotirala pa sta tudi njegova brata Peter in Svetozar in seveda tudi Radova žena Ksenija. Ona je bila izredna ženska; Vilma pravi, da je bila nekaj posebnega. Nikoli se ni razjezila in nikoli ni bila vzvišena nad služinčadjo. Bila je visoke in lepe postave, čednega obraza, zelo inteligentna in preprosta. Rodila se je na Reki v zavedni slovenski družini. Njen ded Josip Gorup pl. Slavinjski je bil uspešen podjetnik, ladjar, bančnik itd. Tudi njen oče Milan je bil uspešen trgovec in tovarnar. Po njem je Ksenija podedovala veselje do športa in ljubezen do živali, še posebej rada je imela konje.

V Ljubljani pa so bili najbolj začudeni nad njenim krokodilom, ki ga je na vrvici vodila po mestu. Na Strmolu so v jedilnici imeli tudi sove; Vilma ni bila preveč navdušena nad njimi, ker jim je morala vsak dan čistiti kletke in jih oskrbovati s svežo hrano. Ksenija je vozila avto – takrat so bile ženske redke voznice – in najbrž je bila res prva Jugoslovanka s pilotskim izpitom.