Ko si na tleh

Dejal mi je, da si ne morem predstavljati človeka na tleh. Najprej sem pomislil na Delgada, tistega, ki ga je Zavec spravil na kolena v športu, ki bi ga v današnjih časih verjetno morali končno prepovedati. Če to sploh je šport. Dejal mi je, da ne misli na boks, ampak na klofuto, ki ti jo življenje lahko primaže, ko najmanj pričakuješ. To mi je nekako znano, sem si mislil.

Najprej mi povej, če znaš uporabljati pralni stroj. Potem mi povej še, če veš, kako se uporablja pomivalni stroj. Ali obstaja kaka firma, ki se ukvarja z likanjem srajc? Na vsa vprašanja sem odgovoril nikalno, hkrati pa zadirčno in šovinistično, da če se vsega tega naučijo ženske, bi se pa ja lahko tudi on. Saj je sposoben mož, katerega posluša cel sektor, ki šteje vsaj trideset ljudi, pa da ne bi ugotovil, kako se vklopi pralni stroj ali kako se zlika srajca. Nisem ga ravno prepričal, ker ni imel časa za učenje. Srajco potrebuje že jutri, brez ženske roke je ostal danes. Skozi kisle nasmeške sem mu skušal dopovedati, da je vse v redu, če od cele pobegle žene pogreša le roko. Seveda mi ni uspelo, ko je hitel skozi hlipanje med stavki govoriti, da je vedel že nekaj časa, da gre vse k hudiču, ona pa k drugemu moškemu, in občasno delal neznosne pavze med njimi. Žena ga je zapustila, in kot mi je pravil, bi se mu zmešalo, če po duši ne bi bil športnik. Potem sem izustil nekaj vprašanj, na katera mi ni znal dati odgovora. Kako te lahko šport obvaruje pred izdajalsko ženo? Pravzaprav moški naših let bolj omenjamo športno rekreacijo kot pa šport, in če se dva dedca dobita ob šanku na štiri oči, naj tudi besede ljubezen ne bi omenjala. Šport te v življenju nauči le nekaj: izgubljati. In to dejstvo je pač najbolj uporabno ravno takrat, ko izstopiš iz športnih aren na navadno življenjsko dvorišče. Bivši športniki mogoče tega niso vedeli, pa bodo zdaj ali pa so samo pozabili in se bodo zdaj spomnili. Tisti, ki nikoli niste bili športniki, pa si lahko iz spomina prikličete vse življenjske zmage in potem še poraze. Potem preštejte, katerih je več. Če je obojih bolj malo, morate vedeti, da imajo športniki leta in leta vsak vikend vsaj eno življenjsko tekmo. Zanje je šport v tistem obdobju – življenje. Torej možakar je obstal na nogah zaradi življenjskih izkušenj, ki mu jih je podaril šport. Tako mi je trdil in jaz sem mu verjel, ko sem malce analiziral njegov um. To je nekako tako, da skozi leta postaneš odporen na vse šoke, ki te lahko hote ali nehote doletijo na navadni življenjski poti. Torej, kot bi na sebi ves čas nosil neprebojni jopič. Dobro sem ga poslušal. In ko je še naprej razlagal, da ga je šok ob njenem odhodu pognal v gojzarje in ne v gostilno, sem dvignil obrvi. Pravil je, da je potreboval predvsem svež zrak in nič drugega. Hotel je biti utrujen, sam in nekje zelo daleč od stanovanja. Pravil je, da na globino kozarcev in dolžino šanka niti pomislil ni. Vso jezo in razočaranje je iz telesa spravljal v dolgih pohodih po poteh, ki jih še ni prehodil. Bil pa je prepričan, da je njegov planinski čevelj stopal po vseh poteh. Koliko je moškega v njem, ne vem, ampak da se v takem primeru izogneš vsem gostilnam, moraš imeti karakter. On pravi, da ne ve, če ga ima, ve pa, da niti pomislil ni na kaj drugega kot pa na gore, v katerih je že tako ali tako vedno in za vse našel rešitev ali odgovore na vsa možna vprašanja, ki so ga zadevala skozi življenje. Pravil je, da jo bo prebolel in da bo ugotovil, zakaj ga je zapustila. Potem sem mu omenil, če ni mogoče vzrok tisti »neprebojni jopič«, ki ga je omenjal v metaforah. Zdrznil se je in dejal: »Ne, jaz nisem bil nikoli športni odvisnik. Nikoli nisem pretiraval z gibanjem, vadbami, treningi, športom. Družina je bila na prvem mestu in potem služba in potem moj prosti čas.« Skomignil sem z rameni in dejal, da bo zdaj, kot kaže, vrstni red nekoliko zamenjan. Strinjal se je in mi dodatno poslal opozorilo, da je v življenju pomembno gibanje, in naj še naprej ljudi ozaveščam, da brez športne rekreacije ni življenja. Ko si na tleh, ti pomaga vstati, in ko si v nebesih, ti pomaga pristati.