Velikovška bomba trese Slovenijo

Septembra leta 1979 je bomba raznesla prostore domovinskega muzeja v Velikovcu. Zaradi tega je bilo nekaj časa med Avstrijo in tedanjo Jugoslavijo vroče, nato pa se je hrup polegel. Zadnje mesece velikovška tempirana bomba spet tiktaka.

V soboto sem se odpeljal v Velikovec/Völkermarkt, ki leži 25 kilometrov vzhodno od Celovca/Klagenfurta v Podjuni/Jauntal na levem bregu Drave, pod Svinjsko planino/Saualpe. Mesto z okrog 12 tisoč prebivalci v zgodovinskem spominu Slovencev ni dobro zapisano. Od konca prve svetovne vojne naprej se je Velikovec razglašal za trdnjavo nemštva in za zadnji branik pred »slovensko oziroma jugoslovansko nevarnostjo«, ki steguje roke po Koroški in si želi nemške krvi. Velikovško območje je bilo med vsemi deli Koroške Slovencem najmanj naklonjeno. To mi je iz svojih izkušenj pripovedoval že oče, ki se je pod poveljstvom generala Maistra v tem delu Koroške bojeval za našo severno mejo, in tudi kasnejša ljudska štetja so dokazovala, da so Slovenci na velikovškem izginjali najhitreje. Po zadnjem štetju naj bi jih bilo le še nekaj sto. Razmere so se spremenile in v soboto sploh nisem imel občutka, da me kdo kot Slovenca gleda postrani ali celo sovražno. Ko sem v eni od ulic s svojo ne preveč tekočo nemščino ogovarjal ljudi in jih spraševal po stavbi, v kateri je pred dobrimi tridesetimi leti razneslo bombo, so mi nekateri odgovorili, da ne vedo za dogodek, vljudna gospa srednjih let pa me je pospremila do glavnega trga in pokazala hišo, v kateri se je to zgodilo. To je nekdanji velikovški grad (Burg) iz 13. stoletja, ki je od leta 1954 dalje Mestna hiša. Da se je v Velikovcu zadnja leta v odnosu do Slovencev obrnilo na bolje, potrjuje poslovalnica slovenske Posojilnice – Zveze bank v osrednjem delu glavnega trga. Pred desetimi, petnajstimi leti je ne bi pustili pri miru.

Prezgodnja eksplozija

V drugi polovici sedemdesetih let, ko sem kot novinar Gorenjskega glasa že občasno poročal s Koroškega, sem slišal previdne namige o dejavnosti jugoslovanske oziroma slovenske obveščevalne službe na senčni strani Karavank. Velikovški dogodek jih je potrdil. Koroška je bila takrat prepletena z obveščevalnimi službami. Sedemdeseta leta so bila na Koroškem obdobje bombnih napadov. Med letoma 1972 in 1979 so jih našteli kar dvajset. Velikovški leta 1979 je bil zadnji. Vanje so bile vpletene tudi obveščevalne službe. Za tiste, ki so jih v svoje dobro izvajali Avstrijci, trdijo, da so bili najpomembnejši politiki o njih vnaprej obveščeni.

Po napadu in na kasnejšem sojenju storilcem na Dunaju je bilo ugotovljeno, da ga ni izvedla slovenska manjšina, za kar so jo nekaj časa obtoževali, ampak slovenska Služba državne varnosti. O naročnikih in razlogih sta krožili (in še krožita) dve verziji. Odstavljeni predsednik slovenskega izvršnega sveta Stane Kavčič je v svojem dnevniku zapisal, da je napad ukazal tedanji šef slovenske SDV Tomaž Ertl. Ta je Kavčičevo trditev zanikal. Napad naj bi, tako drugi razlagalci, samovoljno izvedel del te službe zaradi protesta zoper grobo ravnanje in kršenje pravic Slovencev na Koroškem in v opozorilo, naj tega na Koroškem ne počnejo več.

Posledice atentata so bile katastrofalne in tragične, še posebej za izvršitelja. Bombo sta v nakupovalni torbi na sončni petek, 18. septembra leta 1979, dva dni pred deželnimi volitvami, v Domovinski muzej, ki je bil takrat v drugem nadstropju Mestne hiše, prinesla sodelavca SDV, takrat 28-letna Marija Blaj in 33-letni elektrotehnik Luka Vidmar, ki je za SDV sodeloval pri nameščanju tehničnih naprav. S pretvezo, da bi si rada ogledala razstavo o koroškem obrambnem boju (Kärtner Abwehrkampf), ju je kustos Karl Karpf spremil do razstave v drugem nadstropju. Med nameščanjem bombe naj bi ju presenetil varnostnik, zato, tako domnevajo, dela nista utegnila opraviti do konca in nastaviti časa eksplozije ob desetih zvečer. Bombo je zato pet ur prekmalu razneslo v njuni bližini. Razdejanje je bilo strahovito. V zunanji steni je celo zazijala luknja. Renatte Herman, ki se je takrat zadrževala v pisarni v Mestni hiši, je po poku odhitela v drugo nadstropje, kjer je v krvi, z odtrgano nogo, našla moškega, ki je klical na pomoč. To je bil Luka Vidmar. Poškodovan je bil tudi kustos. Poškodovano Marijo Blaj je izdala krvava sled na stopnicah in iskanje pomoči pri zdravniku. Preiskovalci so ugotovili, da sta bila razstrelivo in baterija za vžigalnik kupljena v Avstriji. Sredi leta 1980 so Marijo Blaj in Luko Vidmarja obsodili na štiri leta zapora, vendar so jih že leta 1981 zamenjali za dva avstrijska vojaška vohuna, ki so ju zalotili v okolici Kranja. Koroški Slovenec, ki je Blajevi in Vidmarju pomagal pri atentatu, pa je bil obsojen na tri leta zapora. Tako so o dogodku pisali v koroških in deloma tudi slovenskih časnikih.

Po začetnem obtoževanju Slovencev in preko njih Slovenije in Jugoslavije ter z opozorili o »nevarnosti z juga, ki steguje roke po Koroški«, je bil velikovški bombni napad kmalu pozabljen. Obe državi sta postavili prijateljsko sodelovanje na prvo mesto. Velikovška bomba je bila le redko omenjena v prepirih o položaju Slovencev na Koroškem.

Velikovec slovenske politike

Tako je bilo do lani, ko je predsednik republike dr. Danilo Türk odlikoval nekdanjega slovenskega ministra za notranje zadeve in vodjo Službe državne varnosti Tomaža Ertla. Na očitke predsedniku, da je odlikoval šefa nekdanje organizacije, ki je kršila človekove pravice in s svojimi terorističnimi dejanji škodila tudi Slovencem na Koroškem, so bili pozorni tudi koroški svobodnjaki. Zahtevali so ustanovitev komisije, ki naj razišče ozadje bombnega napada v Celovcu, deželna oblast pa naj pred morebitno postavitvijo novih dvojezičnih krajevnih tabel prešteje slovensko manjšino. V Sloveniji je spopad med predsednikom republike dr. Danilom Türkom in Janezom Janšo ter njegovo Slovensko demokratsko stranko oster. Predsednika so z nekaterimi dokumenti obtožili, da je bil neposredno obveščen o atentatu v Velikovcu in je osebno sodeloval s Tomažem Ertlom, v državnem zboru dopolnjen zakon o zapiranju nekaterih arhivov pa naj bi ščitil pomembne posameznike, ki so včasih delovali in sodelovali s SDV. O javnosti teh arhivov naj bi se državljani odločali na referendumu. Predsednik Türk je kot odgovor na te obtožbe dal predsedniku vlade Borutu Pahorju in direktorju Arhiva Slovenije Draganu Matiču soglasje, da lahko postanejo javni vsi arhivski dokumenti, v katerih je omenjeno njegovo ime. Dokumenti, s katerimi maha SDS, pa ničesar ne dokazujejo in so orodje politične diskvalifikacije in obračuna.

Za mnenje o velikovškem atentatu in njegovem sedanjem vpletanju v slovensko politiko smo prosili dva znana koroška Slovenca: Feliksa Wieserja, ki je bil leta 1979 tajnik Zveze slovenskih organizacij, in dr. Matevža Grilca, tedanjega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev.

Feliks Wieser je povedal, da so bili takrat Slovenci na Koroškem presenečeni in ogorčeni zaradi bombnega napada, saj so bili zaradi njega razmere za manjšino še slabše. Tudi sedanji prepir v Sloveniji za manjšino na Koroškem ni dober. Zase pravi, da vse, kar misli, pove naglas, pa naj gre za dobro in slabo. Zato za razne »obveščevalce« ni zanimiv.

Dr. Matevž Grilc je dejal, da se je tudi zaradi očitkov o sodelovanju s slovensko obveščevalno službo in podobnih laži umaknil iz politike, da ne bi bil breme slovenski politiki na Koroškem. Očitki se mu zdijo smešni, saj Udba in njene naslednice desnim politikom na Koroškem, kamor prišteva tudi sebe, ni zaupala. Ob prepirih o Velikovcu se je treba vprašati, komu služi pogrevanje 30, 40 let starih zadev. Manjšini, ki je sedaj v odločilni fazi pogajanj o reševanju problemov, zanesljivo ne. Avstrija je zaradi interesa države zaprla vse arhive o plebiscitu in akcijah za zagotovitev pravic Avstrijcev na Južnem Tirolskem v Italiji. Očitek predsedniku Türku o sodelovanju pri bombnih napadih na Koroškem po njegovem mnenju meji na »pustno šalo«.