Moja žena je hladna kot led in mi ne da (15)

In če jaz ne bi bila … kaj naj rečem … brezglava trapa v pravem pomenu besede, ker sem pač raje odšla od moža, kot pa da bi ga po vsem tem, kar sem doživela, še prenašala ob sebi. Včeraj sem napisala pismo Košičkovi, ki ima (je imela?) svoj kotiček v prilogi Ona. Zanima me, kaj mi bo svetovala. Mogoče pa začnem pisati spomine. V zadnjih štirih mesecih sem doživela več kot prej celo življenje. Ajd, grem malo ven. To, da sem sama med štirimi stenami, mi ne diši preveč,« je še dodala Lucija.

Ženska, ki se je želela javnosti predstaviti pod izmišljenim imenom Althea, je bila tretja, ki je nasedla internetnemu osvajalcu. Njen oglas se je na eni od virtualnih strani, kjer se dogovarjajo za zmenke, glasil takole:

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.

Starost: 50; Spol: ženska; Iščem: moškega; Rojstni dan: 02. 02. 1960; Kraj bivanja: 30 km od Ljubljane, Slovenija; Barva oči: sivo modra; Barva las: blond; Višina: 163; Tip postave: vitek.

Izobrazba: magisterij; Prehrana: vsejedec; Življenjski status: poročena; Aktivnosti: sprehodi, branje, obisk opere, obisk gledališča, ogled filma, ples, šport, potovanja, joga, kuhanje.

Želim spoznati osebo: ki je zanimiva, ki je resna v svojih namenih, ki se ukvarja s športom, ki je prijazna.

Medtem ko prepisujem njeno pripovedovanje z diktafona, ugotavljam, da njen glas zveni zelo mladostno, nežno, lahko bi rekla, da celo zasanjano. V njem je čutiti sledi dialekta, a ne preveč.

Takole pripoveduje: »Ko sem se vpisala na enega od portalov za zmenke, sem sicer napisala, da sem poročena, v bistvu sem še zmeraj samska. Zavedam se, da imajo moški do samskih v petdesetih letih zelo odklonilen odnos in mislijo, da so ali lezbijke ali možače. Zase si upam trditi, da nisem nič od tega.

Delam v neki zdravstveni ustanovi, čeprav nimam medicinske izobrazbe. Lahko bi jo imela, a smo imeli doma preveč zemlje, kar je pomenilo, da smo bili premožni kmetje, zato mi niso dali štipendije. Z velikim trudom in odrekanji pa sem s študijem ob delu vseeno prišla do diplome na fakulteti. Pozneje tudi do magisterija.

Moje življenje je bilo polno odrekanj. V času, ko so kolegice, s katerimi sem skupaj študirala, hodile na zabave, sem se vračala domov, kjer sem pomagala na kmetiji. In se pričkala z očetom, ker me je na vsakem koraku oviral pri študiju. Bil je mnenja, da previsoko letam. Mogoče je imel celo prav.

Fant, ki so mi ga domači izbrali, mi ni dišal. Nagonsko sem čutila, da nisva za skupaj. Ko se je pozneje zapil in se povsem zapustil, sem bila hvaležna vsem svetnikom, da so me obvarovali težke usode.

Obenem sem si domišljavo domišljala, da sem dovolj sposobna in izkušena, da znam oceniti, kateri moški so zame primerni in kateri ne.

Pri dvaindvajsetih letih sem se prvič v življenju noro zaljubila. Približno tako kot tisti, ki ne vidijo ne na levo in ne na desno. Bila sem slepa in gluha za vse dobronamerne nasvete, ki so mi jih dajale kolegice na oddelku, kjer sem bila na praksi. Svarile so me pred Njim, pripovedovale o ženskah, ki jim je že zlomil srce, a mi ni prišlo do živega. Videla sem samo njega in če bi mi le namignil, bi šla zanj na konec sveta.

Ponoči, ko je bil dežuren, me je vabil k sebi in na ozki bolniški postelji sem izgubila nedolžnost in doživela marsikaj, ob čemer še danes zardevam.

Bil je izjemno vešč ljubimec, in dokler se me ni naveličal, me je nosil po rokah.

Potem se je zgodilo tisto, zaradi česar se največkrat rušijo ženske sanje.

Ko sem mu povedala, da sem noseča, se je v trenutku spremenil. Postal je hladen, nedostopen, oster in odrezav. Za mojim hrbtom je dosegel, da so me premestili v bolnišnico v …, daleč stran od njega. Prav nič mi ni koristilo, da sem jokala, ga prosila, rotila in se poniževala na tisoč drugih načinov.

Bivše kolegice so mi privoščile, saj so menile, da sem se obnašala preveč oholo in vzvišeno, ko so mi delile dobronamerne nasvete.

Pristanek na realnih tleh je bil zelo krut. Zadnji dan prakse me pokliče k sebi predstojnik in mi reče, da so morali, žal, zavrniti mojo željo, da bi se pri njih redno zaposlila. Njegove besede so se kot nož zarile v mojo dušo. Oprijela sem se mize, da ne bi zdrknila na tla, a se je, potem ko sem izgubila zavest, zgodilo prav to.

Odpeljali so me na oddelek, ugotovili, da sem noseča, in me obdržali na opazovanju. Sreča v nesreči je bila ta, da sem se jim zasmilila. Kljub pritiskom mojega nekdanjega ljubimca so me obdržali v službi in mi s tem rešili življenje.

O letih, ki so sledila, ne govorim rada. Domači, globoko verni, so se mi odpovedali, prijateljic nisem imela, tako da sem se po rojstvu dvojčic morala znajti, kakor sem vedela in znala. Bili so dnevi, ko nisem imela kaj dati v usta, kajti porodniška je bila nizka, večino denarja pa je šlo za stanovanje in otroka.

Vso nosečnost me je bilo strah, da ju bom sovražila. Zaradi očeta, ki me je pustil na cedilu in grobo zavrgel. Na srečo se to ni zgodilo. Deklici sta bili zdravi in pridni, imeli sta nekaj težav s sečili, pozneje se je izkazalo, da se s podobnimi težavami ponaša tudi družinska veja njunega očeta.

Nikoli ju ni prišel pogledat, nikoli ga ni zanimalo, kako živimo. Molila sem, da bi ju v življenju veselilo kaj drugega kot medicina. Žal se mi želje niso uresničile. K. je bila pri srcu genetika, M. pa je želela odkrivati skrivnosti nekaterih nevroloških obolenj.

Ko sta pred enim letom in pol dobili mednarodno štipendijo za študij na eni od priznanih univerz v EU, sem čez noč ostala sama …«

(se nadaljuje)