Kamnik blokira denacionalizacija

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. februar 2011 / 06:00

Denacionalizacijski postopki, s katerimi Meščanska korporacija Kamnik kot vračilo v naravi zahteva bistriške gozdove, občinsko stavbo, Mali grad in Žale, se vlečejo že osemnajst let. Investicije na teh nepremičninah so zato blokirane, a stvari se vseeno premikajo. Občina Kamnik in Mekok sta namreč podpisali sporazum, ki omogoča vsaj širitev Žal.

Denacionalizacijski postopki, ki jih je leta 1994 sprožila agrarna skupnost Meščanska korporacija Kamnik (Mekok), po svoji razsežnosti sodijo med največje na Gorenjskem.

Mekok, ki združuje nekaj več kot dvesto članov, kot upravičenec, in Občina Kamnik ter država oz. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot dva od največjih denacionalizacijskih zavezancev, stojijo trdno vsak na svojem bregu. In čeprav so vpleteni že prejeli pravnomočno odločbo o vračilu nepremičnin v naravi in vpisu Mekok v zemljiško knjigo, pravnim postopkom še kar ni videti konca. Državno pravobranilstvo je namreč podalo zahtevo po reviziji na to odločitev in Vrhovno sodišče je nato razsodilo, da Mekok do vračila zahtevanih zemljišč ni upravičena ter postopek vrnilo v vnovično odločanje na prvo stopnjo, na Upravno enoto Kamnik. Tu so pred dnevi izdali odločbo, s katero zahteve Mekok po vračilu, v skladu z odločbo Vrhovnega sodišča, zavračajo, a člani Mekok so že napovedali pritožbo.

Kaj je Meščanska korporacija Kamnik?

A skoraj dve desetletji dolgo pravdanje in blokada razvoja nekaterih najpomembnejših občinskih objektov in območij v kamniški občini ni nekaj novega. Zgodovina posebnih pravic meščanov mesta Kamnik, na katere se sklicujejo člani Mekok, namreč sega več stoletij v preteklost. Kot je v svoji kroniki o Mekok in njeni zgodovini zbral in zapisal sedanji predsednik Milan Deisinger, je mesto Kamnik, torej njegovi prebivalci, pravico do bistriškega gozda pridobil že leta 1380, ko je vojvoda Rudolf IV. Habsburški Kamniku potrdil svoboščine in privilegije, ki so pomenile, da lahko meščani svobodno upravljajo z bistriškimi gozdovi. Takrat je veljalo, da je vsak meščan iz gozdov vzel toliko lesa, kolikor ga je rabil za kurjavo ali gradbeni material. V zemljiško knjigo so se kamniški meščani kot lastniki bistriškega gozda vpisali leta 1793, po reformah Marije Terezije. Do prvih nesoglasij na tem področju je prišlo leta 1848, ko se je v skladu z novim upravnim sistemom ustanovila kamniška mestna občina, ki je poleg mesta obsegala tudi nekatere okoliške vasi. Nekdanji meščani so se kmalu uprli, da se pravice do uporabe bistriških gozdov ne smejo razširiti izven mesta, saj naj bi pripadale le njim, čeprav so številni že takrat zagovarjali, da je mestna lastnina lahko le last občine in ne posameznih meščanov. Posledica nesoglasij je bila ustanovitev Meščanske korporacije Kamnik avgusta 1866, katere člani so se smatrali za dediče srednjeveških pravic mesta Kamnik. Ta lastninska razmerja so že takrat močno razdvojila meščane in občinsko upravo.

Tedanja Meščanska korporacija Kamnik je imela 194 članov, saj so, kot poudarja Deisinger – vse pravice meščanov nastale na podlagi skupne lastnine z deležno pravico, vezano na hišo, in teh hiš v starem mestu je bilo 194. »Mekok se je leta 1866 ustanovila predvsem zato, da bi opravičili svoje poslanstvo za hitrejši gospodarski, ekonomski, kulturni in socialni razvoj Kamnika, a nesoglasja z občino so se nadaljevala. Leta 1913 je bilo razsojeno, da sporna zemljišča, med drugim tudi bistriški gozdovi, niso last občine Kamnik, pač pa lastnina določenih kamniških posestnikov. Podobno je bilo razsojeno tudi leta 1922, ko je bila Mekok označena kot nesporni lastnik zemljišč,« našteva Milan Deisinger, ki je predsednik Mekok zadnjih sedem let.

Nadaljnjo usodo Mekok je krojila 2. svetovna vojna. Nemci so jo ukinili, njeno celotno premoženje pa zaplenili, ga prepisali na mesto Kamnik in sami upravljali po nacističnih zakonih. Takoj po koncu vojne, pozimi leta 1946, je Mekok vložila zahtevek za vrnitev s strani Nemcev zaplenjenega premoženja, ki je bil tudi pozitivno rešen, a le pol leta za tem je država na podlagi ponovno uvedene agrarne reforme premoženje Mekok podržavila in njeno delovanje onemogočila za dolgih petdeset let.

Vrhovno sodišče: Mekok do vračila ni upravičena

Ob sprejetju Zakona o denacionalizaciji se je Mekok vnovič organizirala, njeni člani pa so leta 1994 vložili zahtevo za vračilo vsega, kar jim je bilo po koncu vojne odvzeto. To je obsegalo nekaj nad 5000 hektarjev zemljišč, od tega dobrih 3000 hektarjev gozdov. Posestvo v Kamniški Bistrici je bilo dodeljeno Gozdnemu gospodarstvu Ljubljana, lovsko dejavnost je prevzelo podjetje Kozorog, upravno poslopje (današnja občinska stavba) in druge nepremičnine v Kamniku pa je v uporabo dobila občinska uprava. Zavezanec za vračilo bistriških gozdov je danes Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Občina Kamnik pa je zavezanka za vračilo občinske stavbe na Glavnem trgu, zemljišč na Žalah, Malega gradu in zemljišč pod žičnico na Veliko planino.

V vseh teh letih se je zvrstilo nemalo odločb, pritožb, ugovorov in zahtevkov za dopolnitev, a ko je že kazalo, da je denacionalizacijski postopek zaključen, je Vrhovno sodišče kot odgovor na revizijo aprila lani odločilo, da člani sedanje Mekok niso aktivno legitimni za vračilo premoženjskih pravic, saj da obseg in vrsta pravic članov niso identične s tistimi pravicami, ki so jih imeli ob odvzemu. Mekok se je leta 1994 namreč formirala kot 'solastniška' agrarna skupnost, pred podržavljenjem pa so imeli 'skupno lastnino'. »To, kar je naredilo Vrhovno sodišče, je neverjetno in zelo smo razočarani nad našo t. i. pravno državo. Imamo vse potrebne dokaze, zato se že pripravljamo na ustavno pritožno in če bo potrebno, tudi na pritožbo na mednarodno sodišče za človekove pravice. Borili se bomo do konca! Vztrajamo, da smo legitimni upravičenci in želimo nazaj le tisto, kar nam je bilo ukradeno. Gre za navaden pravni formalizem, eno samo besedico, ne pa tudi za upoštevanje zgodovinskih dejstev in pravic, ki so nam bile odvzete,« je razočaran Deisinger, ki je sodišču in vsem vpletenim poslal tudi zajeten seznam argumentov, ki po njegovem dokazujejo, da vrhovno sodišče ni bilo pošteno.

Občina v nepremičnine, ki niso v njeni lasti, ne sme vlagati

Občina Kamnik na drugi strani se v vseh teh letih ubada z drugimi težavami. Razvoj na nepremičninah, ki so v denacionalizacijskem postopku, je namreč ustavljen. Kot nam je povedala vodja občinskega oddelka za premoženjsko-pravne in splošne zadeve Maja Hauptman, Občina v teh letih ni mogla razširiti pokopališča, obnoviti stražnega stolpa na Malem gradu in obnoviti občinske stavbe, ki ima dotrajano streho in fasado in je brez potrebnega dvigala. »Občina težko vlaga v nekaj, za kar ne ve zagotovo, če bo čez leto ali dve sploh njeno. Če bi vlagala in bi nepremičnine na koncu dejansko prešle v last denacionalizacijskih upravičencev, za vložena sredstva ne bi bila upravičena niti do povračila,« opozarja. Deisinger je še povedal, da bi, če bodo nepremičnine dobili nazaj, občinsko stavbo Občini oddali, ostale nepremičnine pa prodali.

A kljub temu, da so v Mekok že napovedali boj do konca, pa vse le ni tako pesimistično. To dokazuje nedavni podpis sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij med Mekok in Občino Kamnik, s katerim je občina dobila možnost, da na pet parcel, ki so sicer še vedno v denacionalizacijskem postopku, razširi pokopališče, kar je bilo že nujno potrebno. S tem sporazumom so problematiko širitve rešili vsaj za dve leti. Sporazum določa, da bo Občina v primeru, da Meščanska korporacija Kamnik pridobi zemljišča nazaj v naravi in se bo pokopališče že razširilo, ta zemljišča odkupila. Podoben sporazum obe strani pripravljata tudi za rešitev obnove stražnega stolpa na Malem gradu.