Neupoštevanje pravil (4)

Otroci vse od rojstva naprej preizkušajo, kdo je glavni. Tisti z močnim karakterjem pa si to tudi želijo in vse napore vlagajo v to, da bi nadzorovali svoje okolje. Pravila zanje ne veljajo ali pa si jih prikrojijo po svoje. Pogosto se pretvarjajo, da odraslih ne slišijo. Poveljujejo vsakemu, ki jim to dovoli. Njihovi starši so bolj statisti kot pa glavni igralci, pogosto utrujeni od večnih bojev in pregovarjanja. Vzgoja postaja prenaporna in starši vedno bolj razdražljivi. Kdo je močnejši? To je nesmiselno početje, kajti moč se ne meri na takšen način, da izzove še več upora in jezikanja. Na koncu izgubita oba. Včasih je razlog za neupoštevanje pravil povsem navaden in zelo logičen - iskanje pozornosti. Otroci se naučijo, da z neprimernim vedenjem pridobijo pozornost staršev, zato takšno vedenje prakticirajo ves čas. Ne ganejo jih pravila in razburjanje staršev, saj je njihova želja po pozornosti večja kot minusi, ki jih pridobi z vedenjem. Ko se takšen vzorček usidra v otrokovo vedenje in v reakcije staršev, je to težko prekiniti. Nič ne pomaga, če dodajamo nova pravila, nove kazni ali druge ukrepe. Če otrok želi pozornost, mu jo dajmo prej, preden zanjo prosi z neprimernim vedenjem. Ko premislimo o vsem napisanem, ugotovimo, da imajo največ »negativne« pozornosti otroci, ki ne upoštevajo pravil. Prav oni pa bi morali imeti za prekinitev začaranega kroga največ »pozitivne« pozornosti. To pomeni, da se z njimi ukvarjamo, jih vključimo v naše vsakdanje dejavnosti, jim damo svoj čas in energijo. Pa čeprav se z njimi samo kotalimo po tleh ali sestavimo tunel iz kock. Tako otroci vidijo, da se z njimi ukvarjamo tudi, če se primerno obnašajo. To utrdi njihovo željo, da bi upoštevali pravila, saj nam tja do devetega leta želijo ugajati. Otroci bolj verjamejo ljudem, ki veliko pokažejo, malo pa govorijo.