Lepa razstava o dobri arhitekturi

V Galeriji Jakopič v Ljubljani je še do 27. februarja na ogled izjemno lepa razstava: In memoriam. Vojteh Ravnikar (1943-2010), v spomin enemu naših najboljših arhitektov. Postavil jo je arhitekt Robert Potokar, v zadnjih desetih letih tudi Ravnikarjev najbližji sodelavec. Ta pogovor z njim je hkrati vabilo na razstavo.

Bilo je leta 2003, ko je Vojteh Ravnikar dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Robert Potokar pa je že pred tem izdal knjigo Gorenjska: arhitekturni vodnik. Oboje je bilo povod, da smo ju povabili na 73. Glasovo prejo, ki je bila 22. maja 2003 v Vili Bled. Predli smo pod naslovom Kaj je dobra arhitektura? Osem let pozneje si lahko na to vprašanje odgovorimo z ogledom Potokarjeve razstave v Ravnikarjev spomin.

Arhitekt Potokar, že dolgo si nisem ogledal tako posrečene arhitekturne razstave. Kako ste jo zasnovali? Kakšni so odzivi?

»Na razstavi In memoriam. Vojteh Ravnikar je predstavljeno šestnajst izvedenih del biroja Ravnikar Potokar. Razstavo sva zasnovala skupaj z Matejo Šetino tako, da smo v galeriji predstavili arhitekturo z velikimi fotografijami, ki naj obiskovalcu pričarajo stavbe na tak način, kot da pred stavbo stojimo in jo lahko vidimo z vseh strani. Se pravi, da so to objekti, postavljeni v prostor, in dejansko ima obiskovalec občutek, kot da se med objekti sprehaja. Nekakšen sprehod po mestu ali po pokrajini. Niso pa samo fotografije tiste, s katerimi prikazujemo našo arhitekturo. Na razstavi je tudi video prikaz posameznih objektov, na končni steni pa bolj oseben prikaz dela in življenja v biroju. Odzivi na razstavo so zelo dobri, od množičnega obiska na samem odprtju, do posameznih mnenj obiskovalcev, ki so opazili, da je to odlična in precej drugačna arhitekturna razstava.«

Kako ocenjujete svoje sodelovanje s kolegom in prijateljem Vojtehom Ravnikarjem v zadnjih desetih letih, v projektih, ki so prikazani tudi na razstavi?

»Z Vojtehom sva sodelovala že dlje časa, formalno od moje diplome leta 1990, res pa je, da sva v zadnjih desetih letih postala tudi soavtorja in poslovna partnerja, in ne več samo sodelavca. Na razstavi je predstavljeno nekaj večjih projektov, ki sva jih delala skupaj in smo jih dobili na natečajih, med njimi: šoli v Grosupljem in Celju, poslovni objekt Masarykova v Ljubljani. So pa predstavljeni tudi projekti, ki sem jih delal samostojno, oziroma z drugimi soavtorji.«

Vojteh Ravnikar je bil eden najboljših slovenskih arhitektov v zadnjih treh desetletjih, o tem pričajo njegova dela in nagrade. Kakšen pa je bil kot človek?

»Vojteh je bil dejansko pomembna osebnost v slovenski arhitekturi, tako z realiziranimi projekti kot s pedagoškim delom na Fakulteti za arhitekturo. Vsekakor pa ne gre pozabiti dejstva, da je prav on začel leta 1983 s Piranskimi dnevi arhitekture in da je v Slovenijo pripeljal evropske in svetovne arhitekte, od katerih smo se lahko v Piranu marsikaj naučili.

Kot človek je bil izredno zanimiv: rahlo boemski, rad je znal uživati življenje, hkrati pa tudi trdo delati. Zelo dobro predstavi Vojtehov značaj knjiga, ki smo jo poleg kataloga izvedenih projektov predstavili na razstavi. To je knjiga In memoriam. Vojteh Ravnikar in v njej nam je uspelo zbrati zapise njegovih sodobnikov, prijateljev, arhitektov, ki so na oseben način razkrili svoj pogled nanj. V več zapisih v knjigi je moč razbrati, da je bil Vojteh po svoje redkobeseden in da je dostikrat več povedal s svojimi skicami kot z besedami.«

Vojtehu Ravnikarju radi pripišejo, da je »arhitekt Krasa«. Res so njegova prva dela izvedena na Primorskem, a na razstavi vidimo, da sta v zadnjih desetih letih z njimi posejala in zaznamovala vso Slovenijo, od Sežane do Hodoša, nekaj pa jih najdemo tudi na Gorenjskem …

»Njegova prva dela so dejansko s Krasa, velika večina jih je iz Sežane in to so tudi bila mogoče najbolj odmevna dela, pa čeprav so bila po velikosti relativno majhna: takšna je recimo pošta in trgovina v Vremskem Britofu ali pa Občinska stavba v Sežani. Drugi objekti po Sloveniji pa so nastali kot rezultat zmage na natečajih, zato jih lahko najdemo dejansko po vsej Sloveniji. Z Gorenjskega sta na razstavi prikazana dva objekta: poslovna šola Bled, ki sva jo z Vojtehom delala skupaj s Tanjo Košuta, ter vila ob Blejskem jezeru, ki sem jo zasnoval skupaj s Špelo Kuhar in Blažem Budjo.«

Posebno pozornost zbuja Vojtehov poslednji izvedeni objekt, Zimski dvorec na Blokah, res nenavadna arhitektura, »nekaj več« …

»Dvorec ima posebno vlogo v Vojtehovem ustvarjanju, po mojem mnenju je namreč to objekt, s katerim se je na koncu največ ukvarjal, kot da bi se na neki način zavedal, da bo to projekt, s katerim se bo poslovil … Objekt je res nekaj več, saj predstavlja primer rešitve naloge umestitve arhitekture v neokrnjeno naravo: v tem primeru v gozdnat predel na Blokah. Vojtehu je to uspelo s horizontalno potezo kamnitega zidu, na katerega je postavljen lesen volumen, ki vpenja arhitekturo v naravo. Ob dokončanju del na dvorcu smo leta 2009 izdali tudi posebno knjigo, v kateri je dvorec podrobneje predstavljen.«

Po razstavi boste kot njen avtor vodili še to nedeljo, in sicer ob 16.30. Gotovo bi bili veseli tudi gorenjskih obiskovalcev?

»Po razstavi sem imel že dve vodstvi, odziv obiskovalcev je bil dober, vsekakor pa bi ob zaključku te razstave povabil na ogled tudi obiskovalce z Gorenjskega. Saj je razstava zasnovana domiselno, predvsem pa ne suhoparno in kot taka dostopna širšemu krogu ljudi, da se spoznajo z arhitekturo. No in seveda, po duši se imam še vedno za Gorenjca, oziroma Škofjeločana, pa čeprav že dolgo vrsto let ne živim več v Škofji Loki. In ne nazadnje: ogled in vodstvo po razstavi je brezplačno.«