Strmolska Vilma (4)

Strmolski niso nikoli gnjavili svojih zaposlenih, zato so opravljali svoje delo še z večjim veseljem. Kadar ni bilo obiskov, je Vilma rada pomagala na vrtu, grabila je tudi seno. Vsako leto je šla za štirinajst dni na dopust k sestrični v Rogaško Slatino. Plačo jim je gospod dajal v kuvertah, večkrat pa je tudi gospa primaknila svojo. Radova brata Sveto in Peter pa sta dala kuverti za novo leto, ker domači niso dajali napitnin. Vilma si je za prihranke sproti kupovala balo in druge potrebščine, ker je bil denar vedno manj vreden. Po likvidaciji gospodarjev niso dobivali redne plače. Včasih je Amalija kaj prodala in jih nagradila za delo.

Kuharica Marí je imenitno kuhala, a posebej je kuhala za uslužbence in posebej za gospodo, čeprav ji je Ksenija večkrat rekla, naj kuha za vse enako. A uganila je, da je bil gospodar, ki ga je zelo občudovala, zadovoljen, ker je bila varčna. Nekoč jo je Ksenija prisilila, da je odšla na dopust, a je začela jokati, da nima kam iti. Skrbelo jo je tudi, kdo bo tačas kuhal. Nadomeščala jo je kar Ksenija, Vilma pa ji je pomagala. Ksenija je znala zelo dobro kuhati. Služinčad je bila na vso moč vesela okusnih in obilnih porcij. Šalili so se, naj bo Marí vsaj še mesec dni na dopustu. V kuhinji je na steni visela kletka s papagajem; Vilma pravi, da je bila kuharica zaljubljena vanj in ga je naučila tudi govoriti. Imeli so ga še po vojni. Značilno zanj je bilo, da ni prenašal uniform. Posebno hud je bil na Ivana Mačka – Matijo, ki je bil po vojni oskrbnik gradu. Ko se je ta prikazal v kuhinji, je papagaj tako tolkel, da je kletka kar skakala. Zraven pa je še vreščal: »Lump! Baraba! Fuj! Fuuuj!« Maček je hotel vedeti, kdo ga tako uči. »Enga j pa mogov slišat!« se je jezil. Vilmi je dejal, naj ga ona vzame. Ona pa mu je odvrnila: »Jest ga nočem, za kogá mi pa bo!«

Strežnik Karel je bil uglajen gospod; z družino je stanoval v lovski koči. Prej je služboval na Bogenšperku. Njegova žena je kuhala za lovske pse, ki so jih imeli v pesjaku pri lovski koči. Odlično je obvladal nemški jezik, med vojno se je javil za folksdojčerja. Nemško vojsko je služil menda v nekem štabu na Štajerskem. A po vojni je dobil dobro službo v Merkurju.

Starejši vrtnar Francelj je bil priden kot mravlja in imel je tako rekoč vse na vrtu; tudi drugim ljudem je prodajal sadike. Skrbel je za sadni vrt in vsako leto so uslužbenci pomagali obirati sadje. Vrtnar Janez Por pa je imel »čez« vse posestvo; imel je čudovite rože, skrbel pa je tudi za čebele. Z vrtom je dobro gospodaril in z izkupičkom plačeval delavce. Z ženo sta stanovala nad gospodarskim poslopjem. Ko so ga partizani mobilizirali, je žena z otrokoma ostala na Strmolu. Še prej je pred Nemci, ki so popisovali zaloge blaga, skril vse, kar se je dalo skriti. Če se po vojni ne bi vrnil, nihče drug ne bi znal povedati, kam vse so skrili dragocenosti in drugo blago.