Šepetalnica za veter (34)

Letalo je zamujalo. Vsaj prvi očitek sem si prihranil, je olajšano zavzdihnil Sergej, ne bo treba punci postopati po letališki stavbi in kričati v telefon, zakaj hudiča nikoli ne more biti točen. Sama je razpolagala s časovno disciplino upokojenega generala, ki ni pozabil, da se dan deli na ure, minute, sekunde, katere so napolnjene z vestnim izpolnjevanjem nalog. Toda njegove zamude so bile ponavadi opravičljive. Vsaj zanj. Saj nisem tip na klic, se je včasih jezil, ko ga je že v tretje po telefonu opozarjala, da ga čaka z večerjo. Moje delo je nepredvidljivo, ne določa ga le število znakov, s katerimi mora napolniti stran v eni uri. Čas se pri tem lahko zgosti ali razredči, tiktakanje je več kot le premikanje kazalcev, ura ni samo ura, lahko jo vzameš kot slišni kažipot umiranja, zakaj bi drugače prav vojaki poskrbeli za nastanek ročnih ur. Težko bi med streljanjem izvlekli žepno uro, da bi videl, koliko časa je še ostalo za življenje. Toliko o napredku tehnologije. Take je včasih otresal pred Varjo, se zmrdnil nad zahtevo vsaj po opravičilu, in se raje zmazal z arogantnimi pripombami na račun mladine, ki v svoji naglici, hitenju in hotenju po več, več, več, pozablja, da že prepoznavanje občutenj zahteva svoj čas. Neodločen. Nepredvidljiv. Neomejen. Kaj šele kaj drugega. A njegova umovanja gor ali dol, Varja je najbrž imela prav. Ni bila edina, ki je negodovala nad njegovim slovesom večnega zamudnika. Ded bi mu navil uro, če bi dočakal, kako se je kot odraščajoči mulc izvil iz primeža njegove železne discipline in pristal v trmoglavem uporništvu, kjer je njegov razkorak s časom bil le mila posebnost med vsem ostalim. Ostalo je z leti nemara nekako spravil v red, a tu je ostal večni mladenič, čeprav je poskušal utekanje časa ukrotiti celo s tem, da niti ure ni nosil. Ravna se po soncu, v mrakobnih dneh pa se mu tako ali tako zdi, da se je zataknil v eni sami sekundi. S smehom je poskušal nekaj od tega razložiti Katarini, ki se mu je pridružila pri čakanju, mu prijazno prinesla kavo, nemara s slabo vestjo, ker ga je napojila z vinom, kot jo je podražil. A se naslednji trenutek ugriznil v jezik. Temna senca je znova hušknila čez njen obraz, da se je kar stresel. "Ni bilo namerno," je v zadregi odvrnila, prikrivajoč majhno laž, saj v resnici je upala, da bo tako nemara kaj več izvlekla iz njega. Ni samo njega mučilo nepoznano. Neizrečeno. Prikrito. Ali pa upanje, da bosta lahko celo znova ujela kanec tiste čarobnosti, v katero sta trčila ob prvem večeru. Ne pa ves ta balast, s katerim se zdaj obmetavata kot človeka, ki sta v čakalnici med kakim mukotrpnim čakanjem na zobozdravnika načela pogovor. Med njima je vendar stkana vez, povezana sta z zgodbami Magdalene in Vasilija, njuni življenji nista samo njuni življenji, temu dolgujeta nekaj več. V hotelski sobi se vendar nahajajo fotografije, ki so v neki družini kot svetinja romale iz rok v roke. Pa saj ne gre samo za resnično ali neresnično vez iz preteklosti, tu in zdaj sta prepletena, se je zavedel Sergej, pa čeprav v teh trapastih okoliščinah, ko Katarina skupaj z njim strmi proti vratom, skozi katera se bodo vsak hip usuli potniki. Zato je bolje vsaj zdaj molčati, se je odločil Sergej, v napetosti bi lahko izvrgel še kakšno neumnost, in sploh Varja že prihaja, kaj prihaja, teče proti njemu, poletela bi nemara, če je ne bi teža potovalke pritiskala k tlom. Tako mlada je, je najprej z zavistjo prešinilo Katarino, ko je od strani opazovala, kako se mu je vrgla v objem. (se nadaljuje)