Očka po meri

Matjaž Nemanič pri Združenju naravni začetki v Kranju vodi podporno skupino za očete v obdobju zgodnjega starševstva, očka Boštjan Pavec je udeleženec teh srečanj, očka Matjaž Košir pa je takšna srečanja že vodil. Vse tri smo povezali v eno zgodbo, v njihovo izkušnjo očetovstva.

Rojstvo otroka

Vsi trije očki so bili poleg pri rojstvu otrok. Takole dogodek opiše najprej Matjaž Nemanič, oče štirih malih nadobudnežev, od tega para dvojčic: »Tega sem zelo vesel! Občutkov sreče, ponosa in vznesenosti se spominjam pri vseh porodih, saj je bil vsak drugačen, poseben in v drugi porodnišnici. Šele v tretje pa sem doživel ženino pohvalo za medporodni servis; dihanje, sočutje, masažo hrbta ... Prvih besed, ki sem jih namenil otrokom, se ne spomnim, vem le, da so se vrtele vedno okrog spola, ker ga nisva za noben porod vedela vnaprej. Spomnim pa se veličastnih občutkov izpolnjenosti in solz sreče pri obeh.« Boštjan Pavec, oče treh otrok, se spominja: »Kakega posebnega občutka ob samem prihodu novorojenčkov nisem občutil, saj sem se na ta prihod pripravljal že celo nosečnost. Nikoli nisva vedela za spol pričakovanega otroka, zato so bile tudi prve besede, ki sem jih namenil Ani, v zvezi z otrokovim spolom v stilu: »Vau, fantka imamo.« Matjaž Košir, oče hčerke, pa je dejal: »Občutek je bil edinstven, še posebej zato, ker je bilo to prvič in sem bil presenečen nad tem, kakšen je človek, ko se rodi.«

Izbira imena

Matjaž Nemanič: »Imena so bila za naju s soprogo cel projekt, ki sva ga zastavila v Excelovi preglednici, si jo izmenjala več mesecev pred porodom in jih ocenjevala glede na všečnost imen. Tako sva dobila lestvico, ki pa se je pod navalom vseh mogočih občutkov spreminjala. Vedno sva odšla v porodnišnico s spiskom približno petih fantovskih in dekliških imen, za katera sva bila usklajena. Sam vrstni red poimenovanja pa sva spremenila že pri prvi deklici, zdaj devetletni Gaji, saj bi jo sicer moral poimenovati jaz, pa sem dal prednost ženi. Potem sem bil pri dvojčicah, ki sta stari sedem let, na vrsti jaz in sem prvo dvojčico poimenoval s črko, s katero označujejo prvorojene dvojčke (A). Tako sva dobila Anaro (7 let). Žena je poimenovala Brino in je bila logično nadaljevanje igrice o A in B. Glede na to, da so vsa imena povezana z naravo: Gaja (grško Zemlja), Anara (srednjevzhodna Azija – granatno jabolko) in Brina (slovensko brin), sva s fantičem ostala v širšem pomenu povezana s to idejo in sem ga poimenoval Svit. Zdaj je star dve leti in pol.«

Boštjan Pavec: »Za izbiro imen ne uporabljava posebnih ritualov, vendar pa mora vsak od naju obrazložiti, zakaj bi otroku dal predlagano ime. Najstarejši je triletni Matej, Primož bo marca star dve leti, Anton pa ima deset tednov.« Lučka Julija je dobila ime po regratovi lučki, je razložil Matjaž Košir: »Drugo ime Julija pa je dobila po mesecu, v katerem je bila rojena, čeprav je bila napovedana za mesec avgust in v tem primeru ne bi bila Avgusta. Mala Lu je stara dve leti in pol.«

Nočni jok

Matjaž Nemanič je o pestovanju ponoči povedal: »Pošteno povedano, sem to počel redko, saj je žena vse otroke dojila približno osemnajst mesecev. Pri dvojčicah je bilo to za mamico še posebej naporno, ker sta se skoraj celo leto zbujali po šestkrat na noč. Sam pa sem otroke pestoval in nosil čez dan ter jim prepeval pesmice. Če ne bi imeli ob sebi starih staršev, še posebej ženine mame, bi nam bilo bistveno težje. Priporočam pa mamam, da čim prej po rojstvu očete soočijo s svojimi otroki in jih pustijo same, takoj ko so same sposobne za nekaj ur oditi na sprehod. Edino tako smo očetje brez kontrole in naredimo zagotovo prav, saj je nenazadnje to tudi naš otrok. In to, da ne naredimo tako kot mame, se morajo mame navaditi čim prej (smeh …), otroci pa tudi.«

Boštjan Pavec: »Kolikor se spomnim, najini dojenčki veliko nočnega pestovanja niso potrebovali. Seveda je bilo potrebno za otroke poskrbeti, ko so bili bolni in je bilo zaradi tega moteno tudi njihovo spanje. Največkrat sva se z Ano pred spanjem dogovorila, kdo bo ponoči prevzel določenega otroka, če se bo zbudil in bo potreboval pomoč. Sredi noči sva se vedno spraševala, ali se res joka otrok, ki ga imam to noč jaz na skrbi, ali nemara otrok, za katerega tolaženje je bila zadolžena Ana; seveda je bila večja verjetnost, da je slednji …«

Matjaž Košir: »Pestovanje ponoči me je doletelo zelo malokrat, verjetno je več prstov na eni roki, to pa predvsem zaradi žene, ki je prevzela to obveznost.«

Odnos po rojstvu otroka

Matjaž Nemanič: »Več kot stoodstotna je ta sprememba, na katero se ne moreš nikoli popolnoma pripraviti in vsaj v začetku ne navaditi, saj se mama popolnoma naravna na otroka in je oče pogosto kot nekak nebodigatreba, čeprav smo tudi očetje zbegani tako kot mame in ne vemo, kaj bi sami s sabo, kaj šele z očetovsko vlogo. Saj je lepo in fino imeti otroka, ni pa v redu, če se žena spremeni samo v mamo in izgine kot partnerka za kakšno leto ali dve. Ne, ni v redu občutek, ko se čas, ki je bil prej namenjen tebi, skrajša na minimum, prej pa si imel celo petdeset odstotkov skupnega časa. A s kasnejšim izobraževanjem o partnerskih in starševskih odnosih mi je postalo tudi jasno, zakaj je temu tako. Pri četrtem otroku sem zares aktivno začel posegati vmes v prostor med mamo in otrokom in si zarisal tudi svoj zemljevid, kjer je prostor zame kot partnerja in očeta. Bolje pozno, kot nikoli (smeh …).«

Boštjan Pavec: »Največkrat se je najin odnos spremenil takoj po rojstvu otroka, ko mora mamica skoraj ves čas posvetiti novorojenčku. Naslednja težava je obojestransko pomanjkanje spanja, saj so prvi tedni po rojstvu otroka zelo intenzivni in utrujajoči. Vedno potrebujeva kar nekaj časa, da v celoti ujameva najin ritem oziroma urnik, ki zajema predvsem redne tedenske pogovore o nama in najinem odnosu. Brez teh pogovorov bi nastala konkretna nevarnost, da bi najin odnos, ki je seveda vedno na prvem mestu, zastal.«

Matjaž Košir: »Da, otrok spremeni večino stvari, vsaj pri nama je bilo tako.«

Največji strahovi očetov

Matjaž Nemanič: »Največja pričakovanja očetov so povsem običajna, da bi nas imeli naši otroci in partnerka radi. Vendar to ni tako majhno pričakovanje, čeprav sta večini ljudem to hrepenenje in želja skupni. Želimo biti del družine, povezani in obenem sprejeti tako kot naše partnerice. Običajno ženske na nas, moške, očete, pogosto še vedno gledajo na tradicionalen način in vlogo, ki je že dolgo ni več. Na ta način je od moških težko dobiti odgovore na najgloblje želje in hrepenenja. Moški potrebujemo precej bolj varno okolje, da zaupamo in pokažemo svojo ranljivost. Naše solze se ne pretakajo na ulici, a niso zato nič manj pristne. Strahovi pa so običajno obratni od želja in hrepenenj, pri čemer bi rad poudaril, da če prisluhnete že samo površinskemu pogovoru med dvema moškima, bosta rekla, kako je kateri kaj naredil »samo da bi bila naša srečna«. Kar pomeni, da nas je moške strah, da »naša« ne bi bila srečna. In tega se običajno ženske premalo zavedajo. Drugi zelo velik strah, ki nas hromi, še posebej v teh časih, pa je negotovost, da družina ne bo materialno preskrbljena s tem, kar delamo in zaslužimo. To sta dva primarna strahova vseh moških.«

Matjaž Košir: »To je podobno kot pri novoletnih praznikih. Večina očetov je bila pred rojstvom v navdušenem pričakovanju, potem ko so otroka dobili, so se začele težave. Strahov na Srečanjih za očete nismo odpirali, ker sem izpostavljal teme, ki so bile aktualne v tistem trenutku. Najbolj na udaru so bili odnosi s partnerko in bližnjim sorodstvom.«

Boštjan Pavec: »Nerad delam generalno analizo očetov in očetovstva, saj ima vsak oče ob prihajajočem otroku drugačne želje in skrbi, in sicer glede na njihovo trenutno potrebo in cilje. Mene na primer je med vsako nosečnostjo skrbelo, ali bom lahko nadaljeval s svojimi dosedanjimi aktivnostmi in zastavljenimi načrti. Potrebujem približno štirinajst dni, da se prilagodim novemu ritmu življenja, v katerega stopnjevano vključujem pretekle aktivnosti in zastavljene plane. Za obiskovanje skupine Začetnik v okviru društva Naravni začetki pa sem se odločil, ker imam s to skupino iz preteklega leta pozitivne izkušnje, saj omogoča pogovore z drugimi očeti, ki so v podobnih situacijah.« Naslednje srečanje za očete, skupaj z otroki in brez mamic, bo 28. februarja ob 17.30 v hiši Krice Krace v Juninem kotičku v Kranju.