Bolezen ji je dala krila

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Ko je imela največ dela v službi, je zbolela. Prvič, odkar je zaposlena, ne bo mogla dokončati svojega dela. Njeno delovno mesto je bilo do pred nekaj leti zlahka zamenljivo, vendar je zdaj, ko je napredovala, edina in je vse drugače. Letnih dopustov ni, so samo izleti ob koncu tedna. Ko otrok zboli, je na bolniški mož. Ko se otrok uči, je ona v službi, ko pride domov, je mož že na rekreaciji. Življenje, polno dela, spravljeno v dan, ki ima premalo ur. Zdaj je obležala. Nemočno je ležala v bolniški postelji in zaman prosila medicinsko sestro, naj ji omogoči uporabljati prenosni računalnik. Njeno stanje se je slabšalo in iz dneva v dan je bilo videti, da se bo njen bolniški staž zavlekel v nedogled. Potem ko ji je mož le upal podati mobilni telefon, je klicala v službo. Bili so je veseli. Ravno odpravljali so se na obisk k njej. Zmotilo jo je dejstvo, da je ura šele dve popoldne in oni so se bili pripravljeni odpraviti k njej na obisk. Njena vprašanja so kar deževala v slušalko. Iz odgovora v odgovor je bilo bolj jasno, da je v službi vse v najlepšem redu. Ne! Nekatere delovne naloge so bile celo bolje rešene, kot pa jih je ona nameravala rešiti. Sodelavci oziroma podrejeni so bili vedri in dobre volje. V slušalko so ji pravili, naj se sprosti, umiri in naj jih počaka, saj bodo že čez nekaj trenutkov tam. Možu je dala telefon in se pogreznila v blazino. Mož je spoznal, koliko je ura, vendar je bil modro tiho. Sodelavci so butnili v sobo s pomarančami in piškoti ter z dobro voljo. Hiteli so ji pravit, kar jim je ravnokar pravil njen zdravnik. Njena bolezen je huda, vendar je ozdravljiva. Celo uro so jo držali pokonci, in ko so odšli, je rekla, da se čudi, da je zdaj veliko boljša kot pa pred dobro uro. Njeno počutje se je izboljšalo, še preden je dobila porcijo tablet. Potem je ostala sama s sabo v bolniški sobi. Za vse tisto, kar jo je skrbelo, so poskrbeli sodelavci. Potem se je spomnila, da ji je tudi mož dejal, da stanovanje sicer ni v bleščečem stanju in da se opazi, da manjka ženska roka, vendar je vse pod kontrolo. Otrok si umiva zobe in se vsaj enkrat na dan počeše. V šoli je priden in redno vadi violino. Smeti so pospravljene in kopalnica pomita …

Naslednji dan je bila zdravnikova diagnoza nepričakovana in večerjala je že v svojem domu. Potem ko je že naznanila, da gre naslednji dan v službo, čeprav ima podpisano tritedensko bolniško, jo je mož opozoril na zdravnikove besede.

Poslušala ga je. Naslednji dan je pred ogledalom stala v gojzarjih in s hribovsko opremo v nahrbtniku na rami in palicami v rokah. Odpravila se je na »hišno goro«, na Jakoba. Bolezen ji je dala krila, namesto da bi ji pristrigla peruti. Na vrhu je bila hitreje kot kdaj prej in z vrha se ji ni mudilo prav nikamor. Lepo vreme je omogočalo pogled vse do Ljubljane, vse do njenega delovnega mesta. Delovnega mesta, ki ni bilo ogroženo, a je bilo nadomestljivo, čeprav je bila ona vsa leta prepričana drugače. Povsem drugače. Diagnoza njene bolezni je bila, razumljiveje povedano, preobremenjenost, njen lonec je bil poln in že zdavnaj je šlo čez rob, vendar ona tega ni opazila. Je mogoče, da ji je šele bolezen dala vedeti, da obstaja tudi življenje zunaj službe? Povsem mogoče, ker je bila prepričana, da nje bolezen ne more niti ujeti. Da ona sploh nima časa zboleti …