Moji spomini na Vrbo so edinstveni

Tone Smolnikar, dolgoletni in zdaj že nekdanji kamniški župan, je svoje otroštvo preživljal na Prešernovi domačiji v Vrbi, saj so bile njegova mama in vse njene sestre rojene v Prešernovi rojstni hiši. Dejstvo, da ga s pesnikom povezuje sorodstvo v petem kolenu, ga navdaja z velikim ponosom, zato ga še toliko bolj motijo nesoglasja z enim od sorodnikov, ki jim zadnja leta dostop do nekdaj domače hiše onemogoča.

»Rodil sem se sto let po Prešernovi smrti, sin Nino pa 8. februarja,« je dve zanimivosti, ki ga poleg krvnega sorodstva povezujeta s Francetom Prešernom, v smehu uvodoma izpostavil Tone Smolnikar, ki priznava, da smo Slovenci Prešerna povzdignili šele po osamosvojitvi in da – kot poudarja – mnogi v času njegovega otroštva pomena pesnika niso znali razumeti. »Bolj ko razmišljam o tem, bolj sem ponosen, da sem del tega rodu, zato se z mamo in tetami vsako leto izredno rad udeležim tudi proslave ob kulturnem prazniku v Vrbi.«

Kakšna je pravzaprav vaša povezava s pesnikom Francetom Prešernom?

»Prešernov nečak, sin njegove sestre Mine, Jože Vovk, je bil stari oče moje mame Ivanke, ki je torej Prešernova prapranečakinja. Danes je živih še pet njegovih prapranečakinj, poleg moje mame še štiri tete in prav vse so bile rojene v Prešernovi rojstni hiši v Vrbi. Mama je bila druga od otrok po vrsti, rojena leta 1922, in ker je družina že zgodaj izgubila očeta, se je moja stara mama Marija le stežka sama prebijala z osmimi hčerami. Moj stari ata je bil velik kmet in Vovkova oz. Ribčeva domačija, kakor ji še danes rečejo po domače, je bila med večjimi v Vrbi, kar je bilo razvidno tudi iz velikosti kamna pod vaško lipo.

Ko je ata umrl, je stara mama želela posodobiti hišo, da bi družina bolj udobno živela, zato je že kupila nova okna, takrat pa sta jo mali bratranec Franc Saleški Finžgar in mamin stric, kasnejši ljubljanski nadškof Anton Vovk, začela nagovarjati, da bi Prešernovo rojstno hišo preuredili v muzej. Prepričevala sta jo toliko časa, da je stara mama pristala na dogovor – v zameno za Prešernovo hišo so zgradili novo domačijo in takrat se je začela zgodba t. i. šolskega dinarja. Družina se je leta 1939 preselila v novo hišo pod cerkvijo sv. Marka, Prešernovo rojstno hišo pa so uredili v muzej.

Po 2. svetovni vojni, ko je umrla tudi stara mama, je kmetijo in hišo prevzela najstarejša hči Marija, vseskozi sem ji pravil teta Mica. Druge sestre pa so odšle od doma. Moja mama je odšla v Kranj, kjer je v čevljarski delavnici, ki se ji je reklo Pri Prešernu, spoznala mojega očeta, ki je bil sicer rojen na Brezjah pri Dobu. Tudi ko sta že dogradila hišo v Kamniku, ki sta jo prevzela po očetovem bratu, ki je padel v partizanih, se je oče še dolgo s kolesom vsakodnevno vozil v Kranj v službo.«

Kako ste odraščali z zavestjo, da ste sorodnik ene največjih osebnosti slovenske zgodovine?

»Od nas štirih otrok, imam še tri sestre, je bila ta zavest pri meni še najmočnejša, saj sem kot osnovnošolec po dva ali celo tri mesece med poletnimi počitnicami preživljal pri teti Mici v Vrbi. V naših mladostniških letih poudarek na Prešerna sicer ni bil tako velik in kot osnovnošolec med domačini v Vrbi nisem zaznal nobene pripadnosti in velikega cenjenja te veličine. Že takrat pa je Prešernovo Vrbo in rojstno hiši obiskovalo veliko šolarjev. Prešerna smo znali povzdigniti šele po osamosvojitvi, zato sem prej to povezavo jemal le kot nekaj čisto normalnega. Vedel sem, da smo v sorodu, bil sem ponosen, zabaval sem se s tamkajšnjimi vrstniki in vesel sem bil, da sem lahko spal tudi v Prešernovi rojstni hiši. Oskrbnica hiše je bila namreč mamina sestrična Justa, ki je imela sina in hčer moje generacije, zato smo se veliko družili.«

Kakšne imate sicer spomine na otroštvo, ki ste ga deloma preživljali v Vrbi?

»Spomnim se, kako zelo sem užival predvsem v tem, da sem bil v stiku s konji, ki so od nekdaj moja ljubezen. Teta je imela namreč vedno enega pri hiši in z njim smo domov vozili mrvo s travnikov. Ti moji spomini na Vrbo so res enkratni. Otroci smo raziskovali stolp cerkve svetega Marka, tam sem občudoval tudi restavratorja, ki je nekaj let zapored obnavljal freske v cerkvi. Z velikim veseljem sem odraščal na kmetiji, čeprav mlad, sem po svojih močeh tudi kaj postoril pri kmečkih delih, še najbolj pa sem užival, če sem lahko kam odšel s konjem. Premajhen sem še bil, da bi mu nadel komat, pa sem si pomagal tako, da sem zlezel na jasli. Dobro se spomnim, ko je teta Mica v novi 'Ribčevi' hiši odprla gostilno, ki je bila najbolj znana po domači šunki. Ob dobri šunki je bil 'posebnost' svež kruh, ki sem ga hodil iskat nekajkrat na teden v Žirovnico ali Lesce. Večkrat sem zavil proti današnjemu Šobčevemu bajerju, ki so ga kopali in urejali ravno v tistih letih.

Zelo dobro se spomnim, ko je najmlajša teta Angelca s svojim možem začela zidati hišo, na Zabreznici. Njen mož Slavo je kopal v klet v živo skalo in si je iz starega motorja naredil mešalec, kar je bilo za tiste čase precej napredno. Kako zanimivo se mi zdi v teh letih, ko, sicer redkokdaj, igram golf na blejskem igrišču, v mojih počitniških časih v Vrbi pa smo tam kosili praprot za steljo. Mama večkrat omenja, da so dekleta iz vasi hodila pobirat žogice, ker so tako veliko zaslužila, že takrat pa je bilo igrišče znano predvsem tujcem.

Do šestega razreda sem v Vrbi preživljal vse počitnice, nato pa manj. V gimnazijskih letih v Vrbo nisem več hodil, saj sem tri mesece delal na črpalki v Domžalah. Zanimivo, v nekaj letih sem si samo z napitnino zaslužil rabljenega fička.

Tako kot danes, smo vsa desetletja ohranili dobre stike s tetami, bratranci in sestričnami, v zadnjih letih ne mine kulturni praznik, da bi z mamo manjkala na kulturni prireditvi ob kipu Franceta Prešerna. Tako je tudi vsako leto ob dnevu mrtvih, ker ima mama pokopana mamo in očeta, sestre in druge sorodnike na pokopališču Breznica.«

A k tej hiši zdaj ne smete več. Kaj se dogaja?

»Zadnja leta imamo res težave z mojim bratrancem, ki je po smrti tete Mice prevzel Ribčevo domačijo in govori o zgodbi, ki jo večina težko razume. Spor se je začel pred leti, sprva z občino Žirovnica, ki je lastnik ceste med hlevom in novo domačijo in ki vodi do cerkve sv. Marka. Menda so bili že večkrat ogroženi obiskovalci, enkrat tudi sam in moja mama. Ko sem pred leti bratrancu, na osnovi dokumentacije skušal razložiti lastniška razmerja, sem ugotovil, da je vse v neurejenem lastništvu, saj je del hiše zgrajen na srenjski zemlji (menda še v postopku denacionalizacije), del pa na 'Ribčevi' zemlji. In ker to lastništvo ni urejeno, stresa jezo tako na Občino kot tudi na svoje sorodnike. Nič ne moremo storiti in žal na dvorišču hiše, kjer sem preživljal svoje počitnice, kjer je moja mama preživljala mladost, zdaj niti 'domači' ne smemo parkirati. Še več: miru nimata tudi mamina mama in oče na pokopališču, saj je njun spomenik že od meseca oktobra lani ovit v debelo, črno PVC folijo.«