Edinstvena zbirka v državi

Kako me vedno preveva občutek ponosa, da imamo v Kranju tako edinstveno galerijo, kot je Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost. Ko pa so vse pomembne kulturne in umetniške ustanove državnega pomena v Ljubljani. V nekem trenutku je bil s pravimi mislimi na pravem mestu njen vodja prof. Marko Arnež. Danes ta trenutek še traja in tudi Markove misli so še vedno na pravem mestu.

Kaj običajno počnete na slovenski kulturni praznik, 8. februarja?

»Nekaj zadnjih let sem ta dan običajno rezerviral za tek iz Kranja v Vrbo, podobno kot 3. decembra za tek v obratni smeri. Letos bo nekoliko drugače, saj bomo v Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli razstavo o letošnjih Prešernovih nagrajencih in nagrajencih Prešernovega sklada. Predstavili bomo osem nagrajencev, ki bodo razglašeni na slavnostni večer pred tem v Cankarjevem domu.«

Aktualni boste torej takoj naslednji dan po podelitvi nagrad?

»Več desetletij je že predstavljal Prešernove nagrajence Gorenjski muzej, vendar z enoletnim zamikom. Glavni vzrok temu je varovanje tajnosti nagrajencev vse do slavnostne podelitve, zato ni moč tako hitro pripraviti razstave. Moja želja pa je bila razstavo aktualizirati in na njej predstaviti aktualne nagrajence. Tako nama je lani skupaj z Barbaro Ravnik (prejšnjo direktorico muzeja) uspelo prepričati odbor Prešernovega sklada in njegovega predsednika Jaroslava Skrušnyja, da smo podpisali pismo o sodelovanju, s čimer smo dobili ekskluzivno pravico za predstavljanje lavreatov. S prvo uspešno predstavitvijo smo prepričali tako odbor kot tudi Ministrstvo za kulturo in letošnja razstava ni bila več pod vprašajem. Prvič pa bodo teden po odprtju razstave, 15. februarja, Kranj obiskali tudi vsi nagrajenci ter člani upravnega odbora. Kranjski župan jih bo popeljal skozi staro mestno jedro do Prešernove hiše in naše galerije, kasneje pa bo v avli občine še srečanje z njimi, ki ga bo vodila dramska igralka Saša Pavček. Naj dodam, da bo tudi tokratno razstavo v GPN postavil Janez Suhadolc, tudi sam član upravnega odbora Prešernovega sklada.«

Galerija je v Pavšlarjevi hiši osem let, zgodovina bogate likovne zbirke, ki je v njej zbrana, pa je še nekoliko daljša …

»Začetki delovanja GPN segajo v leto 1996, ko sem v sodelovanju s Klavdijem Tutto v avli Mestne občine postavil prvo razstavo Slikarji za Prešernovo mesto. Takratni župan Vitomir Gros je prisluhnil moji želji, da v Kranj privabimo vrhunske likovne umetnike in skupaj s kranjskim likovnim društvom pripravimo prodajno razstavo. Razstava je bila prodajna, tako da smo del zbranih sredstev namenili za urejanje prostorov in objektov, ki so v Kranju povezani s Prešernovim imenom. Kasneje sva z dr. Nacetom Šumijem spoznala, da Kranj potrebuje stalno zbirko vrhunskih likovnikov, zato smo začeli iskati prostore, kjer bi lahko umestili njihova dela. Že druga razstava se je zato pri postavitvi ločila na Prešernove nagrajence in druge likovnike. Z odprtjem Pavšlarjeve hiše, kjer je danes Galerija Prešernovih nagrajencev, pa smo se odločili razstavljati le še dela nagrajencev.«

Kot da bi Ljubljani »izpulili« nekaj, kar bi že po definiciji državne prestolnice moralo biti petindvajset kilometrov južneje od Kranja …

»Ugotovil sem, da galerije, v kateri bi razstavljali nosilci najvišjih državnih nagrad, v Ljubljani oziroma v Sloveniji ni. Tudi nagrajeni umetniki so spoznali, da se v Kranju rojeva nekaj posebnega. Od leta 2002, ko smo v GPN postavili prvo razstavo pred nedavnim umrlega akademskega slikarja Vinka Tuška, se je v galeriji zvrstilo devetintrideset skupinskih ali pa samostojnih razstav.«

Številni avtorji so celo pripravili razstave, na katerih so predstavljali dela iz njihovega celotnega opusa.

»Razstave so po svoji vsebini zelo raznolike, nekateri avtorji želijo predstaviti predvsem zadnji opus svojega ustvarjanja, drugi želijo predstavili pregledne razstave. Vedno poskušamo ustreči umetnikom, pri tem pa sledimo tudi zamislim kustosov razstave. Posebej smo ponosni na razstavo ob 100-letnici rojstva Lojzeta Spacala. Takrat smo prvič sodelovali tudi z mnogimi drugimi galerijami in institucijami. Danes je tovrstno sodelovanje ena naših temeljnih zavez, saj sem mnenja, da je odprtost galerije ključna za kvaliteten program. Običajno pri vsaki razstavi sodelujemo z galerijo, kjer »domuje« razstavljavec.«

Zadnja leta delujete v okviru Gorenjskega muzeja. Kako poteka to »starševstvo«?

»Galerija je dolga leta delovala v okviru Mestne občine, vendar je zviševanje kakovosti galerije zahtevalo določene strokovne službe: arhiviranje, dokumentiranje, restavriranje …, kar je vodilo k povezavi z Gorenjskim muzejem. Z lanskim prenosom galerije na muzej so se pripravila tudi nova izhodišča za njeno delovanje. Kljub temu se trudim, da GPN še vedno ostaja samostojna »blagovna znamka«, saj si je v preteklih letih ustvarila pomembno mesto v slovenskem likovnem prostoru. Zavedam pa se, da so bile spremembe nujne. Načrtovanje in planiranje razstav je postalo bolj domišljeno, v skladu z muzejskimi in galerijskimi pravili, medtem ko je v preteklosti galerija delovala bolj volontersko.«

Kako vrhunski slovenski likovni ustvarjalci prepoznavajo galerijo?

»Kot sem že povedal, je pri večini nagrajenih umetnikov dobro zapisana. To se vidi predvsem po zasedenosti programa kot tudi po podarjenih delih. Samo v letos smo v dar dobili več kot sedemdeset del, največ sta jih prispevala Vladimir Makuc in nedavno preminula Alenka Gerlovič.«

Kakšna je vrednost teh del in celotne zbirke?

»Vrednost celotne zbirke bi težko ocenil, čeprav obstaja uradna cenitev za vsa dela, ki so v naših depojih, vem pa, da so lanska podarjena dela ocenjena na okrog 120 tisoč evrov.«

Sicer ste v Tehničnem šolskem centru profesor filozofije in sociologije, od kod vaša strast do likovne umetnosti?

»Če bi poskušal odgovoriti na vprašanje, kaj me je naplavilo v likovno umetnost, potem bi uporabil besede slikarja Marjana Pogačnika, ki je dejal, da so določeni ljudje zaljubljeni v umetnost. V nasprotju s tistimi, ki se z umetnostjo ukvarjajo profesionalno, moje delovanje izhaja predvsem iz strasti do likovnosti. Umetnost me spremlja že trideset let, saj je ožje družinsko okolje, v katerem živim, močno zaznamovano z njo, tako da sem se imel možnost družiti z umetniki že precej prej, preden sem se sam začel ukvarjati z razstavljanjem. Kot filozofu pa mi je dano, da lahko na svojski način oblikujem pogled na umetnost ... Srečevanje z umetniki, obiski v njihovih ateljejih, pogovori z njimi, izbira del za razstavo, pa tudi snemanje predstavitvenega filma, ki je potem na ogled v naši galeriji, mi je od nekdaj predstavljalo posebno veselje in nenehen izziv za nadaljevanje tega dela …«

Začela sva s tekom, ste namreč velik ljubitelj teka na dolge proge, ko morate znati moči razporediti za celotno progo. Ali tako ravnate tudi pri vodenju GPN?

»Moja prva strast je likovna umetnost, druga strast pa je ljubezen do teka. In tako kot pri teku na dolge proge se tudi pri galerijski dejavnosti zavedam, da tudi ta zahteva potrpežljivost in vztrajnost. Predvsem pa skrbno načrtovanje. Galerija Prešernovih nagrajencev se razvija s počasnim tempom, predvsem zaradi tega, ker je zaenkrat še v večini financirana iz občinskega proračuna. Kljub temu sta glavni vodili strokovnost in odprtost. To dosegamo predvsem z gostovanji kustosov iz pomembnih nacionalnih institucij.

»Cilj« galerije je zbrati dela vseh nagrajencev. Do sedaj je dobilo veliko nagrado 46 likovnikov, malo pa 73. Potrebno je vedeti, da se z vsakoletno podelitvijo Prešernovih nagrad seznam širi. Z donacijami umetnikov in redkimi nakupi se počasi bližamo cilju. In ko bomo nekoč v Kranju imeli stalno zbirko, v kateri bodo dela vseh Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, bomo na cilju. To bo edinstvena zbirka v državi.«