Gora vedno počaka

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 31. januar 2011 / 06:00

Kanjavec, Razor, Špik, Veliki Draški vrh, Prisojnik, Jalovec ... Številne fotografije s teh gora živo pripovedujejo zgodbe štiriintridesetletne Sandre Ronner iz Kranjske Gore.

Ko je bila Sandra majhna, je želela postati stevardesa, a da je postala policistka, je čisto naključje. Pred kakimi enajstimi leti se je s prijatelji pogovarjala o šoli za policiste, tudi o tem, da se po novem za ta poklic lahko odločajo tudi dekleta. Iz radovednosti se je prijavila, izobraževanje jo je pritegnilo in danes pravi, da se v svojem poklicu popolnoma najde.

Začetki njenega 'hribolazenja', kot sama hudomušno poimenuje ljubezen do hribov in gora, segajo v leto 2006. Takrat je na morju prebrala knjigo Cirila Pračka z naslovom Vrnite mi moje sinove z gore in si vse opisano zelo živo predstavljala. Tako se je začelo. Najprej so bili na vrsti bolj nezahtevni hribi, največkrat jih je obiskovala sama. Ko se je pred dvema letoma razšla s svojim življenjskim partnerjem, je njeno 'hribolazenje' postalo intenzivnejše. V tem najde svoj notranji mir, se odpočije, se napolni z energijo. »Včasih grem sama, večinoma z družbo. Vse te lepote, ki nas obdajajo, je nemogoče opisati z besedami. To vse občutiš! In ko to občutiš, ni več vrnitve. Postaneš zasvojen.« Tako je od novembra 2009 do novembra lani zabeležila 97 vzponov. V tem času je prehodila 81.624 višinskih metrov in v hribih preživela 404 ure, kar znese 16,8 dneva. Do danes je osvojila še kakšnih dvajset vrhov več.

Ko jo povprašamo po najljubši gori ali hribu, že po izrazu na obrazu vidimo, da bo odločitev težka. » Hm … Pozimi je najlepše na Komni. Prava zimska pravljica. Poleti pa … Joj, tega je toliko … Najlepša sta Jalovec in Kukova špica, najbolj divje je bilo pa po Kopiščarjevi poti skozi okno na Prisank.«

Sandra za letos kakšnih posebnih načrtov nima, zagotovo pa bo obiskala zimski Triglav. Ugotavlja, da si želi vedno več in vedno bolj adrenalinskih poti, grap. Privlači jo divjina. Razmišlja tudi o Grossglocknerju (Velikem Kleku), pa Mont Blancu, zanimiv bi bil treking po Himalaji, vendar bo to resneje premlevala, ko bo njena sedemletna Trina starejša, saj si sedaj ne zna predstavljati, da bi bili ločeni kar mesec dni. Še zlasti zato ne, ker zadnje čase skupaj osvajata hribe, kar Sandro še posebej veseli.

Sandra izredno spoštuje gore in meni, da previdnosti tu ni nikoli preveč. »Nezgoda se ti lahko pripeti na še tako nizkem hribu. Kar se pa slabega vremena tiče, ne rinem z glavo skozi zid. Pri snegu je tako, da prideš do točke, ko vidiš, da izzivanje ni vredno. Se je že zgodilo, da sem se morala obrniti in se odpraviti nazaj v dolino. Poleti sem bila recimo dvakrat že čisto pod vrhom Špika, a sem se zaradi dežja obakrat obrnila. Kakor pravi prijateljica: gore nas bodo že počakale.«