Jubilejni Kranjski zbornik

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. januar 2011 / 06:00

Kranjski zbornik je po 50 letih izhajanja gotovo ena najbolj prepoznavnih in uglednih domoznanskih publikacij v državi. Konec lanskega leta je izšel jubilejni zvezek. V njem je zgodovinar in arhivist Jože Žontar v članku ob polstoletnici zbornika popisal tudi, kako se je vse skupaj začelo. »Ko je postal Franc Puhar aprila 1958 predsednik Občinskega ljudskega odbora v Kranju, si je med drugim prizadeval, da bi občina izdala zbornik, ki bi nadaljeval in dopolnjeval Zgodovino mesta Kranja, ki jo je objavil leta 1939 dr. Josip Žontar. Poudarjal je, da se je v kranjski občini kot povsod v naši domovini toliko spremenilo, da ti dogodki ne smejo v pozabo. K izvedbi načrta je pritegnil Ceneta Avguština, dr. Gabrijela Čopa, načelnika občinskega oddelka za splošne zadeve, in mene. Z nasveti je veliko pomagal dr. Josip Žontar, ki je tudi predlagal posvetitev zbornika 900-letnici Kranja in napisal tozadevno utemeljitev, ki je na ovitku zbornika; zato tudi naslov spominski zbornik. Zavedali smo se, da so za tak jubilej potrebni tehtni novi prispevki za kranjsko zgodovino, med drugim tudi za čas po drugi svetovni vojni, o čemer se tedaj še ni kaj dosti pisalo. Sicer pa je bilo potrebno veliko prizadevanja, da je uspelo v tako kratkem času pridobiti za sodelovanje številne znane slovenske zgodovinarje, arheologe, umetnostne in literarne zgodovinarje ter etnologe, za novejši čas pa politične, gospodarske in kulturne delavce. Spominski zbornik 900 let Kranja je obsegal 496 strani; platnice so bile oblečene v umetno platno, ščitni ovitek je oblikoval Saša Kump, tiskal pa Gorenjski tisk v Kranju. Izdal ga je Občinski ljudski odbor Kranj in je izšel v nakladi 1500 izvodov za občinski praznik 1. avgusta 1960, ko se je praznovalo tudi spoštljivo obletnico Kranja.«

Jubilejni zvezek v tisoč izvodih je pripravil uredniški odbor pod vodstvom Draga Štefeta. V njem sodeluje cela vrsta avtorjev in če bi navedli le vse naslove njihovih prispevkov, bi že z njimi napolnili ta članek. Zato izberimo raje nekaj zanimivih odlomkov – kot spodbudo k nakupu in branju zbornika. Kmalu bo Prešernov dan, obletnica pesnikove smrti. Veste, zakaj je umrl? Navadno se govori o nekakšni »vodenici«. Maja Trojer, po stroki magistra farmacije, je vso reč natančno raziskala in ugotovila, da je šlo preprosto za cirozo jeter, povzročeno s prekomernim uživanjem alkohola. Tako je to, recimo bobu bob. »Danes vemo, da je trebušna vodenica – ascites le simptom določene bolezni in da ascites sodi med najpogostejše zaplete jetrne ciroze. Namen mojega prispevka vsekakor ni razglabljanje o vzrokih Prešernove bolezni. Vemo pa, da k nastanku jetrne ciroze močno prispeva alkoholna zamaščenost jeter, obstaja pa še veliko drugih dejavnikov, ki vodijo v to hudo obliko jetrne bolezni, kot so kronični virusni hepatitisi B, C, D itd. Večina simptomov, ki sem jih navajala v prvem delu prispevka in o katerih nam najbolj slikovito pripovedujeta Lenka in Justin, nam dejansko govori o njegovi jetrni bolezni. V svojem diplomskem delu sem to poglavje podrobneje razdelala, predvsem pa sem se poglobila v takratno zdravljenje jetrnih bolezni. In tudi tu sem ugotovila, da se kar nekaj v tistem času oficinalnih pripravkov ujema z izrazi, kot so limonada, sadni sok, posirjeno mleko, kis, zdravila škrlatne barve. Na podlagi vseh podatkov, ki sem jih pridobila, sem tako lahko dokaj podrobno opredelila Prešernovo zdravstveno stanje in terapijo z zdravili.«

Še en kuriozum je zbudil mojo pozornost. V članku Antona Žabkarja, kapitana bojne ladje in prvega Slovenca, ki je postal doktor vojaških ved, izvemo, da je po 2. sv. vojni na Gimnaziji Kranj učil – kontraadmiral ruske carske mornarice Aleksandr Dmitrijevič Bubnov (1883-1963). Kot 22-letni poročnik se je udeležil legendarne osemmesečne plovbe ruske baltiške flote čez tri oceane, iz Baltika okrog Afrike in Indokine v Cušimsko ožino – tu naj bi pomagala ruski tihomorski floti v rusko-japonski vojni, doživela pa je strahovit poraz, v katerem je umrlo pet tisoč ruskih mornarjev in oficirjev (japonskih le sedemsto). »Sivolasi profesor Aleksandr Bubnov je s svojimi modrimi očmi, nizko rastjo, poskočnim korakom, odkritosrčnostjo ter z veselimi anekdotami in pohvalami (kadar smo na vprašanje pravilno odgovorili, je vedno rekel 'Očen' horošo, molodjec!') že na prvem srečanju z nami osvojil dijaška srca, vedno pedantno urejena in vljudna gospa Jelisaveta Bubnov pa je ta prvi vtis za njim samo še poglobila. Spomnim se tudi njegovega kaligrafskega rokopisa, ko je na marginah naših šolskih nalog zapisoval pripombe in mrmraje, odkimavajoč z glavo, smehljaje popravljal naše napake …« - Več o zborniku pa v daljšem prispevku.