Madžarski scenarij

Kot zaenkrat kaže, leto 2011 ne bo nič posebnega. In to je dobro, saj kakšnih posebnih pretresov ne potrebujemo, ne v naravi ne v družbi. No, poreče marsikdo: v naravi res ne, ta naj se rihta sama, tako kot doslej; v družbi pa so spremembe potrebne, saj postajajo razmere v njej vse bolj težavne in napete. Narava torej ne rabi vlade, vsaj človeške ne; država pa jo še kako potrebuje in to učinkovito, bolj, kot je naša sedanja, ki razmeram očitno ni več kos. A kako to spremeniti? Vlada sama najbrž ne bo odstopila, volitev pa letos ne bo. Vsaj rednih ne. Odkar živimo v lastni državi, smo se navadili, da so volitve tako rekoč vsako jesen, če ne državnozborske pa predsedniške ali vsaj občinske. Letos niso predvidene nobene od teh treh, obetajo se nam samo ti brezzvezni referendumi, na katere gre le peščica volivcev, potem pa tisti, ki so referendum izsilili, razglašajo, da se je zgodila volja ljudstva.

Kaj pa, če vlada kljub vsemu odstopi in se nam zgodijo predčasne volitve v državni zbor? To je seveda povsem mogoče in ve se tudi, da bi njihov izid ne potrdil sedanje vladne koalicije, temveč bi se zgodil premik na desno. Po mojem ne na Janševih »50+«, a njegova stranka bi, kot kaže, zmagala. Janšo in njegove je očitno zamikal madžarski scenarij, ki ga nekateri razlagalci imenujejo »mehki fašizem«. Sploh veste, kaj se v zadnjem letu dogaja v sosednji državi? Priznam, da tudi sam nisem bil posebej pozoren ob vesteh, ki so na sončno stran Alp prihajale iz bližnje Panonije. Tam je aprila 2010 zmagala stranka Fidesz premierja Viktorja Orbana. Dobila je 52 odstotkov glasov, kar v njihovem večinskem volilnem sistemu prinese dve tretjini (263 od 386) sedežev v parlamentu in možnost poljubnega spreminjanja ustave. V tej je šel tako daleč, da je omejil tudi pristojnosti ustavnega sodišča. Orbanov glasovalni stroj je sprejel nov medijski zakon, s katerim so utišali kritične medije in novinarje. V vseh javnih prostorih v državi pa mora namesto cesarjeve slike viseti »manifest o nacionalni kooperaciji«. To je papir, ki mora biti najmanj formata 50-krat 70 centimetrov, izobešen na vidnem mestu in »redno očiščen«. (Se še spominjate, kako so v Dobrem vojaku Švejku muhe posrale cesarjevo sliko in kaj se je nato zgodilo?) V manifestu piše, da je za Madžarsko z zmago Fidesza »po gospodarski in duhovni krizi« nastopil nov čas, da bo prihodnost utemeljena na »delu, domu, družini, zdravju in redu«. Vas te dopadljive besede na kaj spominjajo? Red mora biti in delo osvobaja …

No, Slovenija k sreči ni Madžarska. Tudi pri nas so v letih osamosvojitve nekateri hoteli, da družinsko srebrnino poceni razprodamo tujcem, a so se našli tudi taki, ki so to preprečili. Takrat so bili v glavnih podjetjih še na položajih direktorji, ki so res bili »rdeči«, niso pa kradli. Tako je večina velikih gospodarskih in finančnih družb še vedno v slovenski oziroma v državni lasti. Tudi večinskega sistema naši poslanci niso izglasovali in tako preprečili nenadne vzpone raznih trdorokcev. Ustavno sodišče Republike Slovenije je samostojna institucija in v naših medijih je kljub vsemu mogoča tudi kritična beseda … Ne vem, kako vi gledate na te reči? Če v letu, ko bomo praznovali dvajsetletnico države, pogledamo nazaj, slika ni slaba. Žal pa je zelo nejasna, ko skušamo pogledati naprej. Tudi pri nas bi rabili bolj odločnih političnih potez, kar pa še ne pomeni nujno vlade trde roke v družbi, kjer vsi mislijo enako ali pa morajo biti tiho. Ko bo čas za volitve, se bo ljudstvo odločilo, kakor se bo. K sreči oziroma žal ima zmeraj prav.