Januarska

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zaradi prekratkega spomina ne pomnim, kdaj me je sredi januarja tako gnalo na kolo. Koledarski mesec, ki ni kolesarski, nas je bicikliste pognal na ceste kot regrat na travnike. Ne morem se pritoževati in sploh ni moj namen, da bi zdaj modroval, da je vseeno bolje prepustiti času časovno miganje in zato januar raje izkoristiti za sneg in smučke. Če pa snega ni! Za dobro smučarijo ga po novem mora biti več kot pol metra? Tako pravijo tisti, ki niso odprli lova na letošnjo Zlato lisico. Meni je to precej nerazumljivo, če pomislim, da je smučanje šport, ki se dogaja na snegu. Proge naj ne bi bile varne, pravijo smučarke, potem so pa zgrožene, ko ugotovijo, da so ostale ves vikend brez treninga in tekme. Te smučarke so zgleda še večje mamine maze, kot je pa tista Tina s Koroške.

Migam zaradi zdravja. Migam, ker se potem dobro počutim. Zmigam se, da bom dalj časa vitalen. Podobne stavke poslušam vsak dan od prijateljev, prijateljic, kolegov, kolegic, znank in znancev. Vsakič, ko slišim, da gre nekdo na drugi svet, najprej pomislim, kako je živel, potem pa se odpre debata, kaj bi bilo bolje, da bi živel bolje in dlje. Recepta za dolgo in kvalitetno življenje ni, pravijo, oziroma ima vsakdo svoj recept, ki ga izda takrat, ko se dotakne visoke starosti ali pa ga nekdo vseeno povpraša. Na Gorenjskem, tu, kjer se največ gibam, gre opaziti, da so se rekreativci zelo postarali. To pomeni, da boste na primer okoli Brda videli več tistih nad sedemdeset let kot pa tistih pod štirideset. Pred kratkim me je prijatelj opomnil in hkrati prosil, naj kakšen stavek napišem na temo starostnikov v športnih copatah. Sem odlagal in prelagal vse do prejšnjega tedna, ko me je presunila novica, da je sodelavcu, ki sedi en stol stran od mene v pisarni, umrla mati. Nisem spraševal, kako zdravo je živela, ker se mi ni zdelo primerno, a sem ugotovil med razgovori z drugimi sodelavci in sodelavkami, da se bomo morali vzeti v roke in nekaj zdravega narediti za telesa in možgane. Zdrznili smo se, je pravi opis. Da bi ne bilo prepozno. Ko nam odide najbližji, potem se streznimo in začnemo razmišljati. Ponavadi se razmišljanje prelevi v odločitev in potem smo kmalu v tekaških copatah, z loparjem v roki, na kolesu, na smučeh … Začnemo migati. Začnemo bolje živeti. Začnemo paziti na svoje telo. Prepozno ni nikoli. Osnova je, da se pravilno odločimo, kaj bomo počeli. Trezno se moramo oceniti, ne smemo se prehvaliti in si med vsem, kar najraje počnemo ali bi najraje počeli, odločimo za eno dejavnost. Tako se začne. Bolje, da na začetku nismo prezahtevni zase. Dajmo si več časa. Ne postavljajmo si prezahtevnih ciljev. Ne zato, ker jih je težko doseči, ampak zato, ker se zna zgoditi, da nas bo ta cilj preveč obremenjeval. Če se to zgodi, nismo nič kaj dobrega zase storili. Nikoli prepozno? Da, nikoli. Če nimate motivacije, se obrnite name. Z besedami vam lahko pomagam, namesto vas pa ne morem obuti tekaških copat in obleči »pajkic«. Ne hecam se. Motivacija naj vam bo predvsem zdravje. Garancijo dam tudi na boljše počutje. Rok garancije je doživljenjski, vam povem. Ne rečem, da vas tudi v odlični psihofizični formi ne more napasti zahrbtni rak na primer, ki je, kot kaže, zadnja leta na pravem smrtonosnem pohodu. Pa vendar lahko rečem, da boste z primernim gibanjem le vedno kak korak pred njim. Če vas ob vsej življenjski nesreči ujame, pa boste sami sebi hvaležni, da ste vsaj poizkusili zbežati …