Komentar: Agrarni pohabljenec

Od uveljavitve zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic bo prihodnji mesec minilo že sedemnajst let, a vendar vsa zemljišča in objekti, pretežno na planinah, tudi na Gorenjskem še niso vrnjeni nekdanjim lastnikom. Če bi bila to edina težava, bi bili v agrarnih skupnostih pripravljeni potrpeti, da upravne enote in sodni mlini zmeljejo do konca, a kaj, ko je še več drugih tegob. Velika težava so dedni postopki.

Da je dedne postopke treba speljati za vse vrnjeno premoženje, je slovenski in evropski standard, ki pa v primeru agrarnih skupnosti prinaša tudi pomembne lastniške in vsebinske spremembe. Število solastnikov se s temi postopki povečuje in solastniki postajajo tudi ljudje, ki s kmetijstvom in pašo na planini nimajo nobene zveze. Že ime pove, da so bile agrarne skupnosti v preteklosti namenjene kmetijskim potrebam, a ob novih lastniških razmerjih se lahko zgodi tudi to, da bo pri gospodarjenju s planinami prevladal nekmetijski interes. Agrarnih skupnosti, v katerih bi vsi že do konca speljali dedne postopke, verjetno ni ali jih je zelo malo, a postopki so počasi vendarle potekali, dedičev tudi izplačilo nujnih deležev ni pretirano obremenjevalo, saj so planine in gorski pašniki veljali za malo vredno nepremičnino. Ko je geodetska uprava lani jeseni agrarnim skupnostim poslala informativne vrednosti njihovega premoženja, iz katerih je razvidno, da je tudi kvadratni meter sveta na nadmorski višini 1700 metrov vreden en, dva, tri evre ali še celo več, je marsikateri dedič sklenil, da se deležu ne bo odpovedal ali se mu ne bo odrekel za majhen denar. V agrarnih skupnostih zdaj dokazujejo, da so planine in gorski pašniki preveč ovrednoteni, a informativni izračuni so že povzročili zastoj v dednih postopkih.

Agrarne skupnosti so zaradi neživljenjskih zakonskih rešitev v nekaterih primerih tudi opravilno nesposobne. Vzemimo primer agrarne skupnosti, ki ima tristo članov oz. solastnikov. Če želi obnavljati hlev za živino, mora za to pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga lahko dobi le, če z obnovo soglašajo prav vsi solastniki. Že toliko solastnikov je težko poiskati, a da bi bili potlej še vsi enoglasno »za«, je kar malo verjetno.

In kaj reči na koncu: tisti, ki so pisali zakon, so verjetno slabo poznali način delovanja agrarnih skupnosti v preteklosti ali pa so namenoma spisali takšnega, da so povzročili dovolj skrbi kmetom in dovolj dela uradnikom, notarjem, sodnikom … Agrarni voz je zdaj že tako daleč na poti do cilja, da se ga ne splača obrniti nazaj, a s kakšnimi zakonodajnimi popravki bi mu lahko olajšali vožnjo. To zahtevajo tudi predstavniki gorenjskih agrarnih skupnosti, ki so se prejšnji petek zbrali v Lomu pod Storžičem.