Z dobrimi deli si vzor drugim, tako nas učijo

Anja Orehek iz Šenčurja na kolidžu Hillsong v Sydneyju študira teologijo. Izbrala je pastoralno smer, specializira področje organiziranja prireditev. Da to ni mačji kašelj, pove že podatek, da na tedenski konferenci v Hillsongu gostijo tudi po 27 tisoč ljudi.

Dvajsetletna Anja Orehek študira teologijo na zasebnem kolidžu Hillsong v Sydneyju. Ta cerkvena institucija protestantske vere je znana po svetu zaradi glasbe. »Vsako leto v cerkvi v Hillsongu posnamejo album z mešanico cerkvene, pop in rock glasbe. Njihov album je bil lani na ameriški glasbeni lestvici celo prvi, pred Eminemom,« je povedala Anja Orehek, ki sicer ni vpisala glasbene smeri, ki jo kolidž ponuja, ampak drugo, pastoralno smer. »V pastoralnem delu so različne smeri, poudarek pa je na socialni pravičnosti, celo film so posneli o tem. Jaz sem izbrala organizacijo prireditev. Ta cerkev organizira konference čez celo leto, tudi po 27 tisoč ljudi gostimo v dvoranah čez teden dni in govorniki pridejo iz vsega sveta. Samo čez konec tedna pride šest tisoč ljudi k mašam, ki pa so sproščene, zabavne. Vedno se začnejo s slavljenjem s pesmimi, po dvorani se vali dim, utripajo luči, mladina pleše. V nadaljevanju molimo za ljudi; še preden stopiš v dvorano, na listek napišeš, če se ti je kaj dobrega ali slabega zgodilo, in to potem deliš z drugimi. Sledijo obvestila, pobirka, pridiga in zaključek. Vse skupaj traja uro in pol. Res je zelo zanimivo,« je povedala Anja in dodala, da se v Avstraliji ve: če si zaključil šolanje za organizatorja prireditev na Hillsongu, si v tem poslu zares dober. »V šoli sem bila šele en semester, ki traja pol leta, ko smo študentje že morali pomagati pri organizaciji konference. Na voljo smo imeli sedemindvajset izbirnih predmetov za pripravo konference, jaz sem bila zadolžena za dvorano, ki je imela prostora za tisoč ljudi. Organizirati in koordinirati sem morala veliko različnih stvari: postavitev odra, luči, zvoka, aranžmajev, televizorjev … V glavi sem imela cel seznam: aha, svetloba je v redu, vonj tudi, jakost zvoka prav tako … No, zdaj pa lahko odprem vrata za tisoč obiskovalcev.«

Vse je bolj prijateljsko in ne strogo formalno

Anja Orehek je za Hillsong v Sydneyju prvič slišala na potovanju po zahodni obali Amerike. »Že v Sloveniji, v Osnovni šoli Šenčur sem spoznala ameriške misijonarje protestantske vere, ki se imenujejo Josiah Venture. Udeležila sem se njihovega poletnega tabora angleškega jezika v Gorjah. Dopoldne smo imeli pouk angleščine, popoldnevi pa so bili namenjeni druženju. Prišli so k nam sicer preko cerkve, vendar ni bil poudarek na veri in ni me motilo, da so protestanti, jaz pa katoličanka. Leta 2008 sem šla preko Josiah Venture za tri tedne na potovanje po zahodni obali Amerike in prva stvar, ko sem prišla domov, sem rekla staršema, da želim študirati v Sydneyju,« je dejala Anja. Namesto da bi študirala sinologijo v Ljubljani, kot je najprej mislila, ali pa arheologijo v Ameriki, o čemer je tudi razmišljala, se je nekdanja dijakinja Gimnazije Poljane odpravila na sedemindvajset ur dolg polet proti Avstraliji.

»Z angleščino nisem imela težav, čeprav se je avstralske angleščine treba malce navaditi, ker Avstralci na primer zelo radi krajšajo besede. Po e-pošti so mi iz šole poslali prijavnico za vpis. Na splošno je v Avstraliji komunikacija na bolj prijateljskem nivoju in ne na tako formalnem, kot smo vajeni pri nas. Ravno tako je s komunikacijo s profesorji: če imaš problem, profesorja pokličeš po telefonu. Ker pa je Hillsong vendarle cerkvena ustanova, moraš biti vključen v cerkev, moraš pomagati, moraš biti kristjan. Edina težava je v tem, da diplome šole Hillsong ne priznajo v Sloveniji. Sem edina Slovenka na šoli med študenti 72 različnih narodnosti. Na pastoralnem delu nas je v našem kampusu v vseh letnikih okrog 300 študentov, na glasbenem delu, ki je bolj popularen, pa je približno 70 odstotkov študentov,« je razložila sogovornica.

Šola je zasebna, šolanje sta Anji omogočila starša, šola pa študentom za zmerno najemnino pomaga najti stanovanje. Nekateri študentje morajo seveda delati, da pokrijejo stroške, drugi so si prihranili denar z delom, preden so prišli v Avstralijo.

Učijo se, kako voditi osebno življenje

Anja je že opravila dva semestra (januar-julij, julij-november), trenutno je na počitnicah v Sloveniji. V začetku januarja se vrača v Sydney, pred njo sta še dva semestra. »Izpiti se mi zdijo v primerjavi s slovenskimi kar lahki, seminarske naloge pišemo pri vsakem predmetu. Profesorji predmet najprej predavajo vsem študentom skupaj po sistemu »sedi in poslušaj«, potem pa se razdelimo v manjše razrede po petindvajset študentov, ko s profesorji snov predelamo še enkrat. Pri izpitih je pa tako: ocen ni, če izpita ne narediš v prvo, ga ponavljaš toliko časa, dokler ne znaš. Veliko je praktičnega dela, veliko je poudarka na tem, da si z dobrimi deli vzor drugim ljudem. Eden od predmetov, ki se jih že veselim, bo v naslednjem semestru Kako voditi osebno življenje, v katerem je zajeto razporejanje s financami, postavljanje meja z ljudmi, časovne razporeditve menedžmenta … To bo še zanimivo. Eden od predmetov je tudi retorika in to pri profesorju, pri katerem dobesedno obsediš in ga poslušaš z »odprtimi usti«.«

Po dveh letih študija bo Anja Orehek dobila diplomo iz teologije. Študij lahko podaljša na tri leta, v tretjem letniku je še več praktičnega dela. Po treh letih bi šla lahko študirat na državno šolo še za leto in pol teologijo, kar bi bilo priznano tudi v Sloveniji kot končani študij teologije.

Če narediš napako, popravi jo

En dan na teden je prosta, Anja pravi, da je to ponedeljek, ker čez vikende pomaga pri organizaciji maš. »Stanujem šest minut hoje stran od šole. V stanovanju smo štiri dekleta in imamo dve kopalnici, dve sobi, kuhinjo in dnevno sobo. Sostanovalke so iz naše šole, dve sta iz Severne Karoline, ena je iz Quebeca. Veliko bolj je sproščeno življenje v Avstraliji, kot pri nas. Ena od sostanovalk ves čas vabi prodajalke iz bližnje trgovine na kavico, na sprehod po parku … Veliko več se doseže, če si z ljudmi prijateljski. Vse je bolj lahkotno, ne bom pa rekla, da ta pretirana sproščenost kdaj ne moti; na letališču so mi izgubili kovček in še po sedmih urah čakanja se za to nihče ni kaj sekiral, češ saj bo,« je opisala Anja Orehek in povedala še nekaj o tamkajšnji kulinariki: »Veliko je azijske hrane, na splošno pa je hrana precej bolj pikantna, kot pri nas, tudi v trgovini. Niso vsak dan na voljo sveže žemljice. Našla pa sem Delamaris in Kraševe napolitanke. V šoli imamo pravilo, da ne pijemo alkohola, nasploh pa so alkohol in cigarete v Avstraliji zelo dragi. Zaradi neprimernega obnašanja so koga že odslovili iz šole, čeprav na splošno pravila niso stroga, ker verjamejo v to, da se učiš iz lastnih napak. Uporabljaj svojo glavo, razmišljaj, kaj delaš. Če narediš napako, popravi jo.«

Anja s slovenskimi skupnostmi v Avstraliji nima stika, kot razloži: »Slovenci so v Melbournu. V Sydneyju so Hrvatje, Srbi, Rusi, Grki, Indijci, Perzijci.« Prosti čas s prijatelji preživlja tudi na plaži, še doda: »Treba se je sicer zavedati nevarnosti močnega sonca in se temu primerno zaščititi, sicer pa je na plažah bel pesek, sinje modro morje in zelo čisto je.«

O tem, kam jo bo ponesla pot po dveh letih študija, še ne razmišlja. »Težko rečem v tem trenutku, ali bom ostala v Avstraliji, ali se bom vrnila domov,« je povedala Anja Orehek in zaključila, da se po letu dni, kar je ni bilo, v Sloveniji ni kaj dosti spremenilo. Le dobre slovenske hrane si je močno zaželela ob prihodu domov na zimske počitnice.