Zgodba o Miklavžu

Tudi Miklavžu ob vseh njegovih dobrih namenih »spodleti«.

Punčka v tretjem letu starosti je tisti večer doživela šok, ki ga bo pomnila vse življenje. K hiši so prišli Miklavž, parkeljna in angel. Ko je punčka hotela stopiti iz hiše, je eden od parkeljnov šinil prednjo in grozno zatulil. Ata, ne očka, ki je že tako bolj hitre jeze, otroka s takim obrazom še ni videl. Razjezil se je, da so se Miklavž in parkeljna na videz užaljeni umaknili. Od kod pa angelu tako pametna misel, da je punčki dal čokolado? Ko so odšli, je potolažena povedala, sa-aj, m-i, j-e, a-ng, e-l, č-ek, d-al, čo-ok-o. la-do … Trzanje še ni ponehalo.

 

Razumela sem ta grozni primer, ker sva, jaz enako stara, s sestrico, ki je bila samo leto in pol starejša od mene, to doživeli in nikoli pozabili. Štirje parkeljni so prav tako grozno zarjoveli proti nama, da sva bili popolnoma šokirani. Premišljevala sem, kako so naju takrat potolažili, ko ni bilo čokolade ali kakih drugih takih »zdravil«. Spomnila sem se. Zaradi zanimivosti tega postopka ga bom opisala. Prvo najvažnejše so bili lasje človeka, ki je povzročil strah. Če ga je pes, pa njegova dlaka. Drugo »zdravilo« je bila zajčevina s prepiha. Kolmež ali šmir, črna gosta gmota, s katero so mazali navadne kmečke vozove in je imel poseben vonj, je moral biti vmes. Nepogrešljive so bile kapucinske rože, ki jih je enkrat na leto prinesel iz Škofje Loke pater kapucin. To so stresli na žerjavico, okadili plenico in glavo. Spali sva vso noč.

 

Stanovali smo skupaj z učiteljico, ki je imela punčko še ne pol leta staro. Deklica, ki je imela navado, da se je zelo glasno smejala, je to naredila prav ob punčki, ki se je stresla in začela krčevito jokati. To je trajalo ves dan, da je mamico skrbela noč. V taka »zdravila« ni verjela, a je rekla, naj naredimo, kar hočemo. Sledil je postopek, punčka je spala vso noč. Drugi primer. Teta je šla od nekod z mojo petletno nečakinjo, ko ju je napadel pes in ji strgal obleko. Ko sta šele čez pol ure prišli domov, je bila punčka bleda in je drgetala. Na pasjo dlako, kjer je bil pes doma, teta ni pozabila. Otrok se je umiril. Tako so »zdravili« in preganjali »strahove« takrat, ko je bilo na svetu še drugače kot zdaj.

 

M. V.