Poglejmo v Kurbin boršt

Ljudje bi že od nekdaj radi vedeli, kaj in kako se nam bo godilo v prihodnosti, tako na osebni kot na kolektivni ravni. Po drugi strani pa je še dobro, da tega ne vemo in nam tako ostaja vsaj upanje, da se nam zgodi več dobrega kot slabega ...

Pomislite, kako bi bilo, če bi vse vedeli že vnaprej: kdaj bomo zboleli, doživeli nesrečo, obubožali … Bog ne daj, da bi vedeli celo to, kdaj bomo umrli. To bi bilo grozno, vzeli bi nam upanje, ki je pol življenja. Po drugi strani pa smo ljudje, zlasti ženska polovica, silno radovedni glede tistega, kar nam življenje prinaša lepega in novega. Že iz Valvasorjevega opisa v Slavi nam je znano, kako sta šli dve gorenjski deklini v sveti noči k bližnji mlaki, v kateri naj bi se jima prikazali podobi bodočih ženinov. Berite, kar sledi. »V neki vasi med mestom Kamnikom in gradom Volčjim potokom sta se dve dekli dogovorili, da bosta šli v sveti noči k studencu, ki teče skozi bližnji gozdič, in o polnoči pogledali v vodo, da bi v njej uzrli svojega bodočega ženina. Prisluškoval pa je čvrst, mlad kmečki hlapec in slišal njun načrt, ne da bi ga bili niti najmanj opazili. Ker bi bil rad imel eno le-teh dveh, se mu je zdelo, da bi bil imeniten pomoček, če bi jima mogel svojo podobo pokazati v vodi in s tem prikrojiti prerokbo. Zato je šel pred njima v gozd k omenjenemu studencu, se vzpel na drevo in sedel na vejo, ki jo je drevo molilo precej daleč od sebe, prav nad studenec. Tako je sedel in hrepeneče čakal, da bi dekleti prišli. Med drugim je bil slišal, kako sta druga drugi predpisali postavo in pravilo, da ne bo nobena pogledala kvišku ne nazaj in da ne bo nič govorila, zakaj navadno je pri takih praznoverskih rečeh zapovedan molk, po mojem mnenju zato, da ne bi radovednim raziskovalcem morda nehote iz strahu ali začudenja ušlo iz ust božje ime, ki ga satan nerad sliši. Noč je bila precej svetla in jasna, tako da sta naši dve moža željni galatei upali čim jasneje ugledati podobo svojega ljubčka; tudi zaljubljeni kranjski koridon je domneval, da se mu bo obraz čim popolneje zrcalil iz studenca.«

O polnoči se je zgodilo. »Ko sta dekli prav zaverovani prišli do studenca, sta natančno in pazljivo pogledali v vodo. Kmečki hlapec, ki je to opazil, je iztegnil glavo bolj naprej, da bi se njegovo obličje kar najbolje videlo v vodi, ki je stala tam kakor široka luža ali mlaka. Toda glej! Mlaka je kmalu oživela, zakaj preden se je vaški kurtizan zavedel, se je veja odlomila in ga izpustila, tako da je z velikim hrupom in šumom štrbunknil v vodo. Obe amarili ali vaški nimfi, ki nista nič drugega mislili, ko da se je živi hudič zagnal v vodo, sta prepadeni zbežali, a zaljubljenemu kmečkemu zvitorepcu je mrzla kopel brez dvoma precej ohladila ogenj.« Da se s temi rečmi ni šaliti, priča tudi žalostni konec te zgodbe. »Mladi kmetici sta nato smrtno zboleli in ena je čez nekaj časa tudi umrla, kar je – kakor menijo – povzročil prestani strah. Kasneje so gozdič imenovali Kurbin boršt; to ime ima še zdaj.«

Kaj naj porečem? Da tudi ta zgodba, prvič objavljena pred več kot tristo leti (1689), potrjuje, da se z vedeževanjem ne kaže igrati in da je bolje, da sploh ne vemo, kaj nas čaka. Tako na osebni ravni. Na kolektivni pa spet že od nekdaj načrtujemo, »planiramo«, kaj in kako naj se zgodi v prihodnosti. A dejansko se nam potem nikdar ne zgodi prav tisto, ampak nekaj drugega, včasih povsem drugačnega. Komunisti so prihodnost planirali tako, da so jo razdelili na petletke. V začetku so bili razmeroma uspešni, potem pa se je tudi mogočni Partiji začelo vse goditi drugače, kot je bilo planirano, in nazadnje se je vse skupaj sesulo. Na kolektivni ravni; na zasebni so si nekateri od bivših partijcev prav dobro spomagali. Cerkev je v teh rečeh bolj previdna. Vednost o naši prihodnosti je pridržana Bogu, ki vse vidi in vse ve, nam pa bo vse skupaj razodeto šele, ko bo za to dozorel čas, vsakemu posebej in človeštvu kot celoti.

V (ne)vednosti o naši bližnji in daljni prihodnosti nam tudi najsodobnejša tehnologija ne more kaj dosti pomagati. Tudi tista ne, ki jo označujemo s kratico IKT (informacijsko-komunikacijska tehnologija). Zdaj, ko imamo že t. i. videotelefonijo (UMTS), bi se sicer lahko tisti gorenjski hlapec kar sam fotografiral in svojima oboževalkama sliko poslal po telefonu. Po istem bi se nato zmenil za sestanek. Tako bi obe nimfi preživeli in kurtizan ostal suh. Ob vseh sodobnih pripomočkih pa se hkrati zavedamo, da nam nobena tehnika vedeževanja ne pomaga, ko smo postavljeni pred temeljna vprašanja: Kako dolgo bomo še? Bomo v zaostrenih pogojih globalne konkurence še imeli delo? Kaj bo z državo, ki jo imamo komaj dvajset let? Bomo po mobilnih telekomunikacijah novih generacij, ki pridejo za tretjo, še govorili slovensko? Nič od tega ni gotovo in le pobožno upamo lahko, da nam bodočnost v globalnem Kurbinem borštu ob vsem slabem prinese tudi kaj dobrega.

Novoletno vedeževanje, ki so ga tako radi prakticirali naši predniki in o katerem poroča že Valvasor, je torej danes še bolj nesmiselno, kot je bilo nekoč. Bolj smiselno je bolje spoznati našo preteklost in se iz nje kaj malega naučiti tudi za našo sedanjost, prihodnost pa prepustiti dobri veri in upanju. Takšen pogled seveda ne pomeni, da ne smemo ničesar načrtovati in si ničesar želeti. Nasprotno: načrtujmo optimalno, z željo, da se nam od tistega dejansko primeri vsaj minimalno. Želimo si vse najboljše, v upanju, da se nam ne zgodi vse najslabše!