Slediti svoji poti in puščati sledi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 28. december 2010 / 06:00

Klementina Golija je ena najbolj prepoznavnih slovenskih likovnih ustvarjalk svoje generacije. Študirala je v Milanu in Ljubljani, svojo likovno pot gradi v Evropi. V domačem mestu Kranju je pobudnica številnih mednarodnih likovnih "akcij", med drugim Bienala mesta Kranja, Bienala risbe in slike v prostoru Alpe-Jadran, razstave Dialogi 4+4 ...

V Mestni galeriji 2 v Ljubljani je še do konca leta na ogled obsežnejša razstava likovnih del akademske slikarke Klementine Golija. Uspešna in v širšem slovenskem in čezmejnem prostoru priznana slikarka se je s svojo prepoznavno likovno govorico letos predstavila v razstaviščih v Laškem, v Tolminu ter v sosednji Avstriji v Št. Vidu/St. Veitu in Sv. Hemi. Bogato razstavno leto pa je dopolnjevala tudi na skupinskih razstavah v Gradcu, Beljaku, Wolfsbergu, Železni Kapli in na Sorici, v Ljubljani ter Kranju, kjer živi in dela. Kot zapisano, najnovejša dela tokrat razstavlja v Ljubljani.

Ok(n)o v lastni notranji svet

Mestna galerija 2 na Cankarjevem nabrežju v Ljubljani obsega dva večja prostora. V prvem so na ogled velika platna, diptihi in triptihi velikosti 150-krat 300 centimetrov, ki nosijo letnico nastanka 2010 in sodijo v cikel Uvid – o(k)no v dušo. Gre za nov cikel, ki je nadaljevanje prejšnjega Geografija spomina. »Vse, kar človek doživi, se vpiše v polje spomina, ki je sestavljen tako iz osebnega kot kolektivnega spomina, kar je povezano s teboj osebno in v smislu evolucije in razvoja človeka. Vse, kar je bilo povedano, videno, doživeto, se nalaga, plasti v človekov spomin. Spomin preteklost povezuje s sedanjostjo in iz obeh komponent oblikuje prihodnost,« filozofsko osnovo svojega umetniškega delovanja pojasnjuje avtorica in dodaja: »V ustvarjalnih trenutkih luščimo iz zakladnice tega spomina, sama te »luščine« na primer spreminjam v likovne znake, simbole in kompozicije, ki potem oblikujejo neko novo likovno celoto.«

Uvid pa je njeno temeljno vprašanje o bistvu biti. »Uvid pomeni spoznati, uzreti, videti stvari v svojem bistvu, v osnovnem elementarnem stanju, v neki celostni duhovni atmosferi. Gre za celoto zavednega in nezavednega in korelacijo te celote s spominom,« razmišlja Klementina Golija, da pa je ta uvid vendarle obrnjen bolj navznoter, v nek intimni svet, zato tudi okno oziroma oko v dušo. Likovna dela, predvsem gre za kolaže, so koncipirana tako, da je središčni motiv oblika očesa ali kroga, kar pomeni pogled v notranji svet, v dušo. Z duhovnimi očmi poskusiti dojemati nekaj, kar ni racionalno. Ob tem nas obkrožajo tudi nepomembne stvari, zato je simbol, likovni znak na slikah v središču pozornosti.

Na razstavi so tako na ogled slike iz omenjenih dveh ciklov, nastale predvsem v zadnjih treh letih, nekaj pa je tudi tako imenovanih prostorskih slik iz cikla (V)pogled, vsega skupaj okrog dvajset del.

Svoje slikanje predhodno teoretsko podloži

Ena njenih najljubših likovnih tehnik je kolaž. Z njim se je spoznala že med študijem v drugi polovici osemdesetih let na Accademii di Belle Arti di Brera v Milanu. Njeni prvi eksperimenti so povezani z uporabo aluminijaste folije, ki jo je lepila na platno, jo preslikovala in v sliki ustvarjala strukturo. Z velikim platnom je bila kot ena od dveh študentov leta 1989 izbrana za skupinsko razstavo Trienalle di Milano, kar je bila prva selekcionirana razstava, na kateri je sodelovala. »V Milanu sem imela odlične profesorje, ki so iz vsakega študenta znali izluščiti tisto, kar je najbolj individualno in so dopuščali svobodo eksperimenta. To je bila zelo pomembna popotnica za moj nadaljnji umetniški razvoj. Tako sem že v zadnjem letu študija vedela, v katero smer bom raziskovala, kar sem nadgrajevala na magistrskem študiju slikarstva in grafike na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Mislim, da je tako razmišljanje in raziskovanje rdeča nit v mojem likovnem ustvarjanju že več kot dvajset let, vse do danes.«

Klementina Golija v svojih umetniških snovanjih nikoli ni sledila bolj ali manj aktualnim likovnim trendom. Še vedno vztraja na svoji poti. »Mislim, da je pomembno, da najdeš svoj likovni jezik in z njim izpostaviš tudi svojo lastno osebnostno in ustvarjalno identiteto. To je tvoja prepoznavnost.« Ob tehniki kolaža vseskozi razvija tudi črno ekspresivno risbo, ki je rezultat njenega raziskovanja likovne forme. Črna risba je bila okostje grafičnim likovnim zasnovam in kasneje tudi slikarskim kompozicijam. »Prva leta sem bila zaljubljena v grafiko, priznam pa, da sem slednjo v zadnjih letih nekoliko opustila.« V začetku so bila njena dela bolj tonsko zasnovana z manj kolorita in poudarkov na risbi, kasneje, predvsem po študijskem bivanju skupaj z življenjskim partnerjem Klavdijem Tutto v Cite Internationale des Arts v Parizu, pa je prešla v obdobje bolj izrazitega kolorizma, ki mu v manjši meri sledi še danes. »V zadnjem obdobju, ko sta hčeri Evita in Tinaja že dovolj veliki in imam več časa za branje strokovne literature, k likovnim projektom pristopam s predhodno teoretsko podlago. Sodelujem tudi v projektih, v katerih se likovnost prepleta s poezijo in glasbo.« Golija še vedno ostaja na meji med abstraktnim in figurativnim in nam v presojo ponuja simbole, ki s seboj nosijo asociativno funkcijo in nas napeljujejo na kakšen predmet, ki ga poznamo. »Še vedno so to namišljene pokrajine, ki pa z realističnim pejsažem nimajo skupnih točk.«

Širiti obzorja intelektualno, duhovno in fizično

»Slovenija je majhna, zato je za nas nuja, da si širimo obzorja, ne le v intelektualnem in duhovnem, ampak tudi v fizičnem smislu. Presegati moramo meje Slovenije, zato že več let dobršen del energije usmerjam v delo in razstavno dejavnost v tujini,« razmišlja Golija, ki je v preteklih letih veliko sodelovala z galerijami in likovnimi kolegi v Italiji, Španiji, na Nizozemskem, predvsem pa na sosednjem avstrijskem Koroškem, kjer se počuti tako rekoč doma. »Ljubitelji likovne umetnosti v tujini dobro sprejemajo moja dela, na razstavah se zadržijo, natančno si ogledajo slike in si želijo kontakta z avtorjem. Imajo nasploh večjo afiniteto do umetnosti kot pri nas. Seveda pa je tudi evropski trg za umetnost drugačen, predvsem pa mnogo večji, kot je naš. Imeti razstavo v eminentni galeriji v tujini je zato še kako velika referenca za avtorja.«

Klementino Golija marca čaka velika razstava v vseh treh osrednjih galerijah v Kranju, v Prešernovi, Mestni hiši in v Mali galeriji, sledijo razstave v Gradcu, Wolfsbergu, ravno te dni pa se odpira tudi možnost za sodelovanje s slovenskim veleposlaništvom v Bruslju in z razstavo v evropski prestolnici.