Kako izboljšati ekonomski položaj slovenskega kmeta

Na letošnjem posvetu kmetijske svetovalne službe v Portorožu 6. in 7. decembra 2010 smo med drugim poslušali tudi zanimivo temo: kako izboljšati ekonomski položaj slovenskega kmeta. Splošna gospodarska kriza se kaže – kot povsod – tudi v kmetijstvu. Ker smo v prelomnih letih, ko se pripravljajo tudi novi programski dokumenti za obdobje 2014–2020, oblikuje spremenjena kmetijska politika, bi bilo morda zanimivo, kaj smo novega izvedeli.

Razlogi za slab ekonomski položaj so splošna gospodarska kriza – cene stroškov so se precej bolj povečale kot cene kmetijskih proizvodov, slabša konkurenčnost slovenskega kmetijstva, kmetijstvo je tudi sicer manj donosna panoga, premalo javne zavesti o potrebnosti domačega kmetijstva … Mag. Oblakova je povedala nekaj osnovnih pravil za izboljšanje ekonomskega položaja na kmetijah, in sicer: znižati stroške na kmetiji z novo dodano vrednostjo produktov s kmetij, s koriščenjem vseh možnih javnih sredstev (državne podpore, občinski razpisi, povrnitev trošarine, pavšalno davčno nadomestilo oz. vodenje knjig kot davčni zavezanec, prijava investicij na kmetijah in znižanje davka …), z novimi oblikami trženja …

 

Potrebujemo izobražene kmete. Danes je sedemdeset odstotkov kmetov z osnovno oziroma poklicno šolo. Le štiri odstotke gospodarjev je mlajših od 35 let. V Sloveniji vsak kmet kmetuje na zemljiščih, ki imajo omejitve (vodovarstveno območje, območje Natura 2000 …).

 

Povprečna velikost slovenske kmetije se dviga in znaša 6,3 ha obdelovalne zemlje in 6 ha gozda, povprečno redi 5,4 glav velike živine. Zemljišča se koncentrirajo na večjih kmetijah. Število kmetij še vedno pada. Vedno več je vlog za državne podpore, kjer kmetija ne redi živali, kar na daljši rok pomeni opustitev te dejavnosti. V letu 2010 je zabeležiti močan padec obdelanih kmetijskih zemljišč (okrog dvajset tisoč hektarjev v celi Sloveniji). To je na račun opuščanja obdelave, saj sedemdeset odstotkov površin leži na območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje, pa tudi na račun spremembe namembnosti – oziroma pozidave najboljših kmetijskih zemljišč. Le 4,4 odstotka vseh slovenskih kmetij (3250) ima registrirano dopolnilno dejavnost. Vendar se bodo slovenske kmetije, ki bodo želele preživeti, morale znajti. Potrebno bo vodenje raznih evidenc o stroških, o prihodku, da bomo lahko tudi sklepali, kako stroške nižati in kako večati prihodek. Nižanje stroškov prinaša npr.: povečan obseg proizvodnje, ustrezni tehnološki ukrepi, večja intenzivnost, zložbe kmetijske obdelovalne zemlje, strojni krožki. O slednjih je treba še posebej razmisliti. Mag. Dolenšek – specialist za kmetijsko tehniko, pravi, da se nakup traktorja splača šele pri opravljenih petstotih urah letno, sicer je ceneje kot traktor kupiti storitev prek strojnega krožka. Tudi po novi zakonodaji bodo dejavnosti prek strojnih krožkov lahko potekale. Stroške je mogoče znižati tudi z gradnjo cenejših hlevov, prodajo proizvodov z višjo dodano vrednostjo (prodaja s kmetij, predelava, turizem, izobraževanje na kmetiji, v govedoreji npr. prodaja razsekanega mesa na kose in pakiranje), paša je najcenejši vir prehrane prežvekovalcev, ponujanje storitev meščanom (konjereja), zmanjševanje omejitev pri gospodarjenju … Tudi slovenskega potrošnika bo treba ozavestiti, da bo kupoval domačo hrano. Za razne namene je možna le registracija sezonske dejavnosti. Treba bo uporabiti tudi sodobne poti reklamiranja in prodaje – internetne poti. Še vedno - ali vedno bolj - velja, da je lažje pridelati kot prodati!

 

Država ne sme prepustiti kmetijstva prostemu trgu! Naša država se je začela zavedati gesla: zagotovimo si hrano za jutri, saj smo kar skrb zbujajoče nizko samooskrbni – z vrtninami desetodstotno, s pšenico 45-odstotno, s koruzo, ki je je največ videti na naših njivah, le 55-odstotno. Po letu 2014 - je bilo rečeno v Portorožu - naj zato kmetijska politika (državne podpore) ne bi bila bistveno okrnjena, saj je tudi naloga kmetijstva bistveno večja kot le proizvodnja hrane.

 

Tilka Klinar,

Kmetijska svetovalna služba