Moja žena je hladna kot led in mi ne da (7)

Marija: »Roka se mi je pošteno tresla, ko sem jo tlačila v torbico. Bila sem nerodna ali kaj, tiste preklete spodnjice se nenadoma znajdejo na pultu. Mislila sem, da se bom udrla v tla od sramu.

Uboga ženska je narahlo odprla usta, rekla pa ni nič. Še nasmehnila se ni. Brez besed sem izdajalke stlačila nazaj med ostalo šaro, prikimala v pozdrav in odvihrala skozi vrata.

Na pločniku sem se ustavila in pogledala preko rame. Videla sem, kako je stopila do nekega moškega in potem sta se oba hkrati zazrla skozi šipo. Čeprav sem vedela, da me ne moreta videti, sem stekla stran, kolikor se je le dalo hitro.«

Toni je Marijo pričakal na pragu.

»Pohiti, mudi se nama. Sestrična bo vsak čas tukaj!« je nestrpno zaklical. Z obema rokama je pograbil kuverto in komaj je še utegnil, da jo je na hitro poljubil na čelo.

Še potem ko je za seboj zaprl vhodna vrata, je stala na stopnicah in ni vedela, naj gre ali naj počaka.

Ko je videla, da je v zgornjih prostorih hiše prižgal luč, je vedela, da ga ne bo več nazaj. Sanjalo se ji ni, kaj se dogaja.

Kaj ga je pičilo?

Počasi se je odpravila do avta in potem v temi čakala še več kot eno uro, ker je želela sestrično videti vsaj od daleč. A je ni bilo.

Doma na srečo spet ni bilo nikogar. Vsi so bili nekje - z njo vred.

Stopila je pod tuš in ne da bi vedela zakaj, bridko zajokala …

26. novembra 2009

Takole opisuje Marija:

»Ura je bila že pol osmih, mudilo se mi je v službo, in ko sem gledala skozi okno, kako je naletaval sneg, me je začelo stiskati v prsih. Ceste so bile še zmeraj nesplužene, o svojih šoferskih sposobnostih pa nisem imela najboljšega mnenja. Sin je prišel domov enkrat proti jutru. Vrnil se je z Nove Zelandije, kjer je obiskal prijatelja s fakultete, ki je tam raziskoval življenje domorodcev. Spal je kar na kavču, očitno je bil preveč utrujen, da bi se pobral v svojo sobo.

S hitrimi koraki sem stopila v možev kabinet in za vsak primer še tam pogledala na uro. Pol osmih, Toni me pa še ni poklical.

Čudno.

Zavrtela sem njegovo telefonsko številko.

Številka je, žal, nedosegljiva, prosimo, pokličite kasneje.

Za vsak primer sem številke odtipkala še enkrat - lepo počasi in previdno, da se ja ne bi kaj zmotila.

Številka je, žal, nedosegljiva, prosimo, pokličite kasneje.

Če nisem hotela (spet!!) zamuditi službe, sem morala pohiteti. Čevlje z visokimi petami sem vtaknila v vrečko in jo vrgla na prednji sedež. Obula sem tiste z vezalkami, ker nisem vedela, kaj vse mi bo dan, ki je bil pred menoj, še prinesel.

Ravno sem zavijala na Jurčkovo cesto, ko se od nekod - kot bi padel z Marsa - prikaže kombi in se z nezmanjšano hitrostjo postavi predme. Koza zmešana sem pritisnila na zavoro in kot za šalo me je zaneslo na drugo stran cestišča, kjer sem neusmiljeno trčila v črn C3. Vse skupaj se je zgodilo v stotinki sekunde, ne več.

Ko sem se spet zavedela, sem se krčevito oklepala volana, okoli mojega avta pa se je že nabrala gruča radovednežev. Eden od njih je poklical policijo, prišli so prej, preden mi je uspelo poklicati v službo, da bom spet pozna.

»Kakšen izgovor imaš pa tokrat?« se je pošalil Igor (sodelavec), ki je slučajno dvignil telefon.

»Jebi se!« sem si dala duška in zajokala.

V zmedi, ki je sledila, sem še bila toliko prisebna, da sem še enkrat poklicala Tonija.

Končno se je le oglasil.

»Potrebujem te, nujno!« sem zajokala v telefon in končno so popustili vsi jezovi, ki niso mogli več vzdržati nakopičenih čustev.

»Zakaj mi nič ne rečeš?« sem zakričala, kajti z druge strani se je slišalo le enakomerno dihanje.

»Oprostite gospa, obrniti se boste morali na drugo osebo. Trenutno sem v Ljutomeru in vam ne morem prav nič pomagati.«

In je naredilo tutututututu.

Bedasto sem strmela v telefon in nisem vedela, se mi meša od vsega hudega ali pa je vse skupaj res, kar se je dogajalo.

Mlad policist, ki je nesrečo popisal, mi je pomolil skozi okno že peti obrazec, ki sem ga morala podpisati. Voznik kombija je prav tako skrušeno prišel bliže in mi podal roko.

»Oprostite, nisem vedel, da bo do tega prišlo.«

Njegove oči so bile žalostne in videla sem, da mu je hudo.

»Najbolje bo, da avto odpeljete na cenitev, potem pa k mehaniku,« je še dodal policist in me mimogrede potrepljal po ramenu.

»Niste poškodovani?« je zanimalo žensko v rdečem plašču, ki se je kot očividka prostovoljno javila za pričo.

Zmajala sem z glavo. Bolel me je vrat, a ne preveč. Verjetno zato, ker sem ob trku z glavo udarila ob naslonjalo …« (se nadaljuje)