Vetroven greben

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 27. december 2010 / 06:00

Veliko Kozje (993 m) in Sveti Lovrenc (722 m) - Dva vrhova, ki ju povezuje prijetna grebenska pot, običajno precej vetrovna. Na vrhu smo nagrajeni z lepim razgledom.

Ko smo stali na vrhu Lisce in pogledovali proti zahodu, se je pred nami razpotegnil greben mimo svetega Lovrenca, vse tja do Velikega Kozja. Mi se bomo tokrat na greben povzpeli s severne strani.

Po štajerski avtocesti se zapeljemo do Celja, na izvoz Celje-Center, in se usmerimo proti Laškemu. Peljemo se mimo zdravilišča ter naprej skozi Rimske Toplice, kjer ostro zavijemo levo čez most in nadaljujemo desno ob Savinji. V naslednjem križišču nadaljujemo po levi, širši cesti proti Jurkloštru. Vozimo se ob potoku Gračnica, ki je na naši desni strani. Na levi strani ceste bomo kmalu opazili spomenik narodnemu heroju Iliji Badovincu, članu XIV. divizije. Ko zagledamo smerokaz za Lokavec, zavijemo desno čez lesen most čez potok Gračnico. Vozimo se ob Lokavškem potoku, skozi vas Lokavec in tik preden se cesta začne strmo v serpentinah vzpenjati, parkiramo avtomobil, na desni strani pa tudi zagledamo kolovozno pot in markacije.

S hojo začnemo na kolovozu, ki se kmalu za prvim ovinkom odcepi strmo desno v gozd. V tem spodnjem delu moramo biti pazljivi, ker so markacije rahlo skopo odmerjene. Pazljivo. Po tem prvem strmem delu dosežemo kolovoz, ga prečimo in spet nadaljujemo skozi gozd. V pomoč nam je trhla ograja in lesene stopnice. Pot se strmo vzpenja, se vmes rahlo položi, ko obide travnik in doseže znova kolovoz. Po njem krenemo desno in že smo pri kmetiji Dežan. Nadaljujemo po vzpenjajočem se kolovozu, ki nas pripelje na sedlo, med Svetim Lovrencem in Velikim Kozjem. Do sedla smo potrebovali 45 minut.

Zavijemo na spodnjo pot, desno, in nadaljujemo na Veliko Kozje. Širša pot se povzpne do kamnoloma, ki ga obhodi in kmalu postane ozka stezica, ki preči pobočje. Vegetacija močno spominja na Polhograjsko hribovje. V tem delu se pot mestoma celo rahlo spušča, ko nas spet pripelje na širši kolovoz. Nadaljujemo v smeri markacij, ki nekajkrat prečijo kolovoz, nato pa se naša markirana steza zažene strmo v breg. Strmina kmalu popusti. Pot se zmerno vzpenja proti grebenu in kmalu na desni strani zagledamo leseni smerokaz, na katerem piše dinozaver. In glej ga zlomka, čudo narave. Nekaj metrov od smerokaza je skala, ki ima obliko dinozavra, kako z napol odprtim gobcem gleda v nebo in tuli. Od dinozavra naprej gremo lahko kar po grapi, ali pa v smeri markacij zavijemo desno na greben. V vsakem primeru se vrhnjemu delu široke grape na bomo izognili. Naj opozorim, da je po obilnem deževju pot močno blatna, nevarnost zdrsa pa še toliko večja, ker je pot prekrita z listjem. Vzpenjamo se in pot pridobiva na strmini. Ko pridemo na vršni greben, bomo po nekaj metrih pred seboj zagledali z oranžno barvo na drevesu napisano cilj. Naj nas to ne zmoti! Še naprej sledimo markacijam, saj je pod vsako tudi smerokaz, kjer piše vrh. Z najvišje točke se bomo malenkostno spustili. Na levo stran se odcepi pot do Gašperjeve koče, ki je dosegljiva iz Zidanega Mostu. Mi nadaljujemo še naprej in se znajdemo na skalnem pomolu, ki je tudi na zemljevidu označen kot razgledišče. Tukaj nas čakata tudi žig Slovenske planinske poti in vpisna skrinjica. Pred nami se odpre pogled na Kopitnik, Kum, Šmohor, Boč, Donačko goro, v lepem vremenu pa se obzorje razširi na Julijce, Kamniško–Savinjske Alpe, vzhodni del Karavank s Peco in Uršljo goro. S sedla do vrha Velikega Kozja smo potrebovali uro in pol hoda.

Z Velikega Kozja sestopimo po poti vzpona in ko dosežemo sedlo med njim in Svetim Lovrencem, se v nekaj minutah sprehodimo še do njegovega vrha. V pomladnih mesecih je vrh zaščiteno rastišče Clusijevega svišča. Morda je res najbolje, da oba vrhova obiščemo takrat.

Nadmorska višina: 993 m

Višinska razlika: 630 m

Trajanje: 4 ure in 30 minut

Zahtevnost: 2 zvezdici