Kjer se poljublja krsto
Kaj je gnalo menihe, da so "živeli" v jamah dvajset metrov pod zemljo. Nikoli ne bomo izvedeli.
Vstopili smo torej za ograje samostana Pecherska Lavra, ki sicer sodi pod zaščito Unesca. Vsaj del tega je javno dostopen, zato tam ne manjka turistov, domačih in tujih. Kljub temu da je bil petek dopoldne, smo na nekem dvorišču naleteli tudi na poroko. Samostan še vedno deluje, zato smo srečevali tudi menihe, oblečene v dolge črne obleke, njihove dolgo bradate glave pa pokrivajo nekakšne črne kape.
Seveda smo se odločili za ogled podzemnih jam, katerih napoved v Lonely Planetu nas je pravzaprav tudi zvabila v samostan. Posebej vznemirljiv namig je bil, da se v jamah nahajajo tudi mumificirani menihi, kar zveni nekoliko strašljivo in je zagotovo nekaj, s čimer bomo z lahkoto nahranili naš firbec. Po strmih stopnicah smo se spustili kakih dvajset metrov pod zemljo in vstopili v ozek, hladen in vlažen hodnik, kar je bil prvi znak, da smo prispeli. Ti hodniki, ki se vijejo v podzemlju, so dolgi več sto metrov. Zaradi ozkosti smo se po hodniku gibali v gosjem redu drug za drugim, vse do prve steklene krste z mumificiranim menihom. Domači verniki pred nami so se ob vsakem takem primerku prekrižali, poljubili krsto in kakšno zmolili … Sam sem v tistem trenutku pomislil, da bi tudi jaz najbrž poljubljal stekleno krsto, če bi v njej ležal balzamirani Jimi Hendrix, ali pa Jim Morrison, mogoče Janis Joplin. No, »svako ima svoga boga«, pravi stari pregovor.
Vic teh jam pa je v tem, da so se nekateri menihi menda celo odločali, da za vedno ostanejo v majhnih jamskih luknjah in so s svetom povezani le z lino, skozi katero so dobivali nekaj malega hrane in vodo. Ko so enkrat umrli, so njihove ostanke balzamirali in jih pustili oziroma pokopali kar tam. Zakaj vse to početje menihov? Jih je mogoče v to gnala želja po neki višji obliki zemeljskega bivanja? No ja, na nas vsa zadeva skupaj ni naredila nekega posebnega vtisa, zato smo se kaj hitro vrnili na površje v klimatsko realnost – pribl. 35 stopinj Celzija.